Ne samo topli zrak - Globalna diplomacija ter iskanje dokumenta, ki bi nasledil Kjotski protokol

Zasedanje pomeni odločilni korak v procesu, ki sega nazaj v leto 1992, ko je v Riu de Janeiru potekala konferenca ZN „Earth Summit“. Vsesvetovni trud za spopad s podnebnimi spremembami se je takrat začel zares. Srečanje na vrhu je privedlo do Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), ki predstavlja pravno osnovo za globalna prizadevanja za reševanje podnebnih sprememb. Zasedanja Konvencije, znana kot konference pogodbenic (COP), so potekala vsako leto od 1994.

Kjoto – prvi korak k zmanjševanju emisij

Kjotski protokol, podpisan leta 1997 kot razširitev UNFCCC, je bil prvi korak v dolgoročnih prizadevanjih za zmanjšanje emisij, ki je potrebno za preprečevanje rayvoja nevarnih podnebnih sprememb. Prvo ciljno obdobje protokola se izteče leta 2012 in „COP 15″ naj bi dal ambicioznega naslednika.

Kjotski protokol je pomemben, ker je postavil zavezujoče cilje glede emisij za razvite države, ki so ga potrdile. Na primer, 15 držav, ki so bile članice EU (EU-15) leta 1997, ima skupni cilj 8-odstotno zmanjšanje emisij v primerjavi z „izhodiščnim letom″ po Kjotskem protokolu (¹). Ta cilj morajo doseči v obdobju 2008–2012 (²).

Od držav se pričakuje, da bodo dosegle kjotske cilje predvsem z zmanjševanjem domačih emisij. Toda pri doseganju cilja so jim na voljo številne druge možnosti (glejte polje: Spravite nas do Kjota pravočasno).

Slika 1 / Vrzeli med kjotskimi cilji EU ter cilji in napovedmi glede porazdelitve bremena za 2010 za EU-15. Vir: Poročilo o gibanjih in napovedih, Evropska agencija za okolje, 2007.

Okrog „Kjota″ se je razvila precejšnja polemika, predvsem zato, ker ga ZDA niso ratificirale in ker ne določa ciljev za države v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, katerih gospodarstvi se hitro razvijata.

Agencija – en del sestavljanke

Skupina za podnebne spremembe v okviru agencije EEA ima pomembno vlogo pri evropskih prizadevanjih, saj usklajuje računovodske aktivnosti gromozanskih razsežnosti. Podatki o emisijah t.i. toplogrednih plinov se zbirajo iz vse Evrope, preverjajo in nato analizirajo v dveh ključnih poročilih, ki se uporabljata v kjotskem procesu.

Letos so podatki in analiza, ki jo omogočajo, posebej pomembni za zasedanje COP 15, saj jasno prikazujejo, kako napredujejo prizadevanja EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Države, ki v tem ne sodelujejo ali še niso določile ciljev, bo še posebej zanimalo, kako učinkovito EU izvaja protokol.

Poročilo o popisu – računanje plinov

Poročilo agencije EEA o toplogrednih plinih je objavljeno vsako pomlad. Imenuje se „poročilo o popisu″. Toplogredni plini se v tem pomenu nanašajo na skupek plinov, ki povzročajo najresnejše podnebne spremembe, med katerimi so: ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid in fluorirani plini. Poročilo o popisu prikazuje nacionalne trende: ali se emisije povečujejo ali zmanjšujejo. Opisuje tudi, na katerih področjih v posameznih državah se emisije povečujejo ali zmanjšujejo.

Vsaka država članica EU mora oceno svojih emisij predložiti Evropski komisiji in agenciji EEA. Vzemimo na primer energetiko, ki je odgovorna za več kot 80 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU. Statistični podatki o porabi energije glede na vrsto goriva se pomnožijo s „koeficienti emisij″ in posamezne države pripravijo oceno energetskih emisij. Emisije iz kmetijske dejavnosti se ocenijo na podlagi obdelane površine, vrste gojene kulture, uporabe gnojil in števila živine (govedo, perutnina, ovce, svinje itn.) v državi.

Ravno tako kot so na primer športniki redno preverjani glede upoštevanja pravil, se tudi tu izvaja redno spremljanje. Podatki se združijo in ustvari se celotna slika emisij v vsej Evropi, ki se pošlje Evropski komisiji, od tam pa se prek Evropske skupnosti uradno predloži UNFCCC.

Ker se podatki najprej preverijo na nacionalni ravni, so pripravljeni z zamudo leta in pol. Zadnje poročilo, ki je bilo objavljeno junija 2008, temelji na podatkih iz leta 2006. Prikazuje, da so bile emisije EU-15 nižje od vrednosti „izhodiščnega leta″ za 3 %.

Kaj pomenijo številke?

Zamisel o računanju plinov je precej abstraktna. Zato je tudi težko ugotoviti, kaj pomeni zmanjšanje ali povečanje emisij, izraženo v odstotkih. Pomaga, če si zmanjšanja predstavljamo kot dneve v letu. Kjotski cilj za EU-15 je enak emisijam v 29 dneh.

V vsakem izmed petih let v obdobju 2008–2012 bi morale biti emisije EU-15 povprečno 29 dni nižje od ravni iz leta 1990. Tako je treba emisije dosledno zmanjševati več let.

Zadnji podatki agencije EEA kažejo, da so se v obdobju od 1990 do 2006 emisije zmanjšale za 10 dni. EU-15 morajo za dosego cilja emisije zmanjšati še za 19 dni.

Gibanja in napovedi

Takoj po predložitvi poročila o popisu skupina EEA za podnebne spremembe začelnja drugo glavno poročanje leta, ki ima za posledico poročilo „Gibanja in napovedi″. Poročilo se objavi pozimi, malo pred vsakoletnim zasedanjem ZN COP.

To poročilo vsebuje globljo analizo trendov emisij, ki so bili opisani v prvem poročilu, in natančno opisuje, od kod izvirajo emisije in njihova zmanjšanja. Najpomembneje je, da je poročilo usmerjeno v prihodnost in ocenjuje napovedi o prihodnjih emisijah toplogrednih plinov vse do leta 2012 in naprej, do leta 2020. Ta vpogled v prihodnost je neprecenljiv kar zadeva razumevanje razsežnosti problema in oblikovanje politike za njegovo reševanje (³).

Zadnje poročilo Gibanja in napovedi potrjuje, da so EU-15 zmanjšale emisije za 3 % od „izhodiščnega leta″ do 2006. Da bi premostili še preostalo vrzel, bo potrebnih več različnih pristopov, piše v poročilu.

Uporabljena bodo obstoječa in načrtovana „domača″ prizadevanja (na območju posameznih držav), kjotski mehanizmi, ponori ogljika (npr. zasaditev dreves za vsrkavanje plinov) in trgovanje z ogljikovimi krediti, ki lahko privedejo do morebitnega zmanjšanja emisij za 11 % v EU-15. Vendar pa morajo države načrtovane ukrepe uvesti zelo kmalu, sicer ne bodo uspele pravočasno doseči cilja, pravi poročilo.

Na nacionalni ravni so Francija, Grčija, Švedska in Združeno kraljestvo kjotski cilj že dosegli v letu 2006. Avstrija, Belgija, Finska, Nemčija, Irska, Luksemburg, Nizozemska in Portugalska načrtujejo, da bodo cilj dosegle, napovedi Danske, Italije in Španije pa kažejo, da ne bodo izpolnile ciljev glede zmanjšanja emisij.

Pogled v prihodnost: onstran Kjota

Vsepovsod prisotne besede „skupna, vendar različna odgovornost″, ki so bile najprej izgovorjene na srečanju na vrhu v Riu (Earth Summit), se vse od takrat pojavljajo v krogih, kjer se ukvarjajo s podnebnimi spremembami. Enostavno povedano izraz odraža dejstvo, da razvite države nosijo večjo odgovornost za toplogredne pline v našem ozračju. Te države so bile bolj industrijsko razvite, ustvarile so več emisij in bi morale prej kot države v razvoju zagotoviti zakonsko predpisane cilje za zmanjšanje emisij.

Izkazalo se je, da je ta koncept zelo težko spremeniti v ukrep, ki bi bil sprejemljiv tako za industrijsko razvite države kot države v razvoju. Poglavitna naloga COP 15 za naslednji december bo končno spremeniti besede v globalna prizadevanja za zmanjšanje emisij. To pomeni nove cilje za zmanjšanje emisij in, najpomembneje, podporo Amerike in največjih držav v razvoju, kot sta Indija in Kitajska.

Stališče EU o prihodnjih prizadevanjih za zmanjšanje emisij je že znano: 20 % zmanjšanje emisij do leta 2020 oziroma 30 % zmanjšanje, če ostale razvite države podpišejo sporazum v Kopenhagnu. Sodelovale bodo vse države članice EU‑27.

Cilj EU za 2020 je skoraj enakovreden izničenju emisij iz vseh transportnih dejavnosti v Evropi. Predstavljajte si, da izginejo vsi tovornjaki, avtobusi, avtomobili, vlaki, ladje in letala – v smislu emisij. Cilj je velikopotezen, vendar tak mora biti, saj je izziv resen.

Najnovejši podatki kažejo, da so se od leta 2000 globalne emisije CO₂ povečale štirikrat hitreje kot v prejšnjem desetletju. Ta rast presega tudi najbolj črnogled scenarij, ki ga je leta 2007 napovedal Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC). Manj razvite države zdaj proizvajajo več CO₂ kot razvite države. Naravni ponori, kot je ocean, ki posrkajo CO₂, so postali v zadnjih 50 letih manj učinkoviti, kar pomeni, da bodo morala biti naša prizadevanja za zmanjšanje emisij iz človekovih dejavnosti bolj učinkovita, če želimo ohraniti stabilno vsebnost CO₂ v ozračju. „Stroški neukrepanja na področju podnebnih sprememb so ogromni, tako s finančnega kot moralnega vidika. Revnejši ljudje bodo najprej prizadeti, toda posredni učinek bomo čutili vsi,″ je povedala prof. Jacqueline McGlade, izvršna direktorica agencije EEA.

„Podnebne spremembe presegajo običajne politične in finančne meje. Ne gre več za zadevo, s katero bi se ukvarjal en ali dva ministra državnega kabineta. Zahteva pozornost vodij vlad in jo je treba tako tudi obravnavati,″ je še dejala.

Viri

Svetovni projekt o ogljiku, 2008. Carbon Budget 2007.

EEA, 2008a. Letno poročilo Evropske skupnosti o popisu toplogrednih plinov 1990–2006 in poročilo o popisu 2008, Tehnično poročilo št. 6/2008.

EEA, 2008b. Gibanja in napovedi emisijtoplogrednih plinov v Evropi 2008, Poročilo Evropske agencije za okolje št. 5/2008.

(³) S predvidevanji do leta 2020 poročilo ponuja dolgoročno oceno razmer na področju emisij v Evropi. To je posebej pomembno v smislu „klimatsko-energetskega paketa", ki ga predlaga Evropska komisija in ki predlaga cilje za 2020.

(⁴) V primerjavi s kjotskim „izhodiščnim letom".

(⁵) Trenutno emisije mednarodnega letalstva in ladijskega prometa niso zajete v Kjotskem protokolu ali zakonodaji EU.