Ubijalski polži slinarji in druge tuje vrste - Biotska raznovrstnost Evrope izginja zaskrbljujoče hitro

Ubijalski polž se je v Evropi začel širiti pred približno 30 leti, in sicer iz jajčec, ki so bila v zemlji lončnic. To je glavni način njegovega naselitve še danes.

Ubijalski polž je le en primer mnogo večje grožnje evropski biotski raznovrstnosti, ko se tuje in nedomorodne vrste zaradi človekove dejavnosti ustalijo in razširijo prek celine. Večina jih prispe kot slepi potniki ter se nevede prenaša po vsem svetu. Konvencija ZN o biotski raznovrstnosti ugotavlja, da grožnja napadalnih tujih vrst predstavlja eno izmed najresnejših groženj za biotsko raznovrstnost po vsem svetu.

Tuje vrste prihajajo v nove kraje že vse odkar ljudje potujejo in trgujejo. Povečano trgovanje, raziskovanje in kolonizacija v 17. stoletju so bili začetek prave invazije danes znanih vrst, kot so na primer rjave podgane, ki so prvič prispele z ladjami iz Azije.

V Evropi je registriranih okoli 10 000 tujih vrst. Nekatere izmed njih, na primer krompir in paradižnik, so bile uvedene namenoma in so še danes pomembne za gospodarstvo. Druge, imenovane „invazivne tuje vrste″ pa povzročajo resne težave kot škodljivci v vrtnarjenju, kmetijstvu, gozdarstvu, kot prenašalci bolezni ali s povzročanjem škode na objektih, kot so stavbe in jezovi.

Invazivne tuje vrste tudi spreminjajo ekosisteme, v katerih živijo, in vplivajo na druge vrste v teh ekosistemih. Na primer, nedavna raziskava o dresniku, ki se je v Evropi pojavil v 19. stoletju, kamor je prišel iz vzhodne Azije kot okrasna rastlina, je pokazala, da invazivna rastlina, ki se hitro širi, povzroča hudo škodo naravnim rastlinskim vrstam in vrstam žuželk v Združenem kraljestvu in Franciji.

Invazivne tuje vrste pogosto povzročajo visoke finančne stroške v svojih novih domovih. Tuj plevel zmanjšuje evropski kmetijski pridelek, bolezen nizozemskega bresta, ki je posledica tujerodne plesni, pa je opustošila breste v gozdovih srednje Evrope. Ameriška siva veverica, ki je prišla v Združeno kraljestvo, ne le izpodriva domorodno rdečo veverico – učinek, ki ga je težko izmeriti v denarju – temveč škoduje tudi iglavcem in zmanjšuje njihovo vrednost stavbenega lesa.

Stroški v smislu škode in nadzora invazivnih tujih vrst so bili v Združenem kraljestvu ocenjeni na 80 milijard EUR letno. Po prvotnih ocenah stroški v Evropi presegajo 10 milijard EUR letno. Te ocene pa ne zajemajo stroškov poglavitnih človeških patogenov (kot sta HIV in influenca) ali izjemnih izbruhov živalskih bolezni.

Ukrepi obvladovanja, s katerimi bi zmanjšali (ali iztrebili) prisotne invazivne tuje vrste, so težavni, neučinkoviti in dragi. Evropska komisija podpira projekte upravljanja z naravo v državah članicah prek Uredbe EU LIFE. Sredstva LIFE se vse več uporabljajo za projekte, posvečene invazivnim tujim vrstam, proračun za 3-letno obdobje pa znaša že skoraj 14 milijonov EUR.

Tuje vrste najdemo v vseh evropskih ekosistemih. Globalizacija, zlasti povečano trgovanje in turizem, sta privedla do skokovitega porasta v številu in tipih tujih vrst, ki prihajajo v Evropo.

Na morska in obalna območja imajo velik vpliv povečanje morskega prometa in grajenje kanalov med posameznimi morji – Sueški prekop še vedno predstavlja glavni vir novih vrst, ki vstopajo v Sredozemsko morje. Balastne vode, ki jih izpuščajo ladje, so tako velik vir novih organizmov, da je bila ustanovljena „Mednarodna konvencija o nadzoru in upravljanju balastnih voda z ladij in sedimentov″ z namenom preprečevanja, minimizacije in končnega odpravljanja prenosa škodljivih vodnih organizmov in patogenov na ta način.

Najbolj učinkovita obramba pred invazivnimi tujimi vrstami je preprečevanje – v osnovi gre za varovanje meja, s čimer bi preprečili vstop novih vrst. Drug korak je zgodnje odkrivanje in nadzor. Značilen primer je orjaški dežen – Heracleum mantegazzianum, ki je v Evropo prišel kot okrasna rastlina v 19. stoletju. Za to rastlino se izvajajo obsežna lokalna prizadevanja, saj se je ustalila na traviščih, ob železnicah, cestah in rečnih bregovih. Z gostim sestojem izpodriva domorodno rastlinje. Obenem pa je strupena in lahko ob neposrednem stiku s kožo povzroči hud dermatitis.

Danes je orjaškega dežena v Evropi verjetno nemogoče izkoreniniti, če pa bi ukrepali prej (do 1950-ih let), bi bili obeti mnogo boljši.

Skladno s tem je Evropska komisija v nedavnem sporočilu o biotski raznovrstnosti poudarila potrebo po mehanizmu „zgodnjega opozorjanja″ za invazivne tuje vrste. EEA načrtuje ob pomoči mreže držav članic in sodelujočih držav kot odgovor vzpostaviti vseevropski informacijski sistem za identifikacijo, zaznavanje, ocenjevanje in odzivanje na nove invazije in invazije, ki se širijo.

Tuje vrste so vseh oblik in velikosti. Nekatere so uvedene namerno in so pomembne za gospodarstvo, druge imajo majhen vpliv, spet tretje, ki jih kar nekaj, pa imajo katastrofalne posledice. Zato je prvi korak pri pripravljanju ukrepov za nadzor in upravljanje opredelitev najbolj napadalnih vrst, na katere se nato osredotočijo prizadevanja.

Da bi bolje razumeli invazivne tuje vrste in njihov vpliv na evropsko biotsko raznovrstnost, je agencija EEA ob podpori številnih strokovnjakov izoblikovala seznam najhujših invazivnih tujih vrst, ki ogrožajo biotsko raznovrstnost v Evropi.

Na seznamu je trenutno 163 vrst ali skupin vrst. Na seznam se dodajo vrste, ki so zelo razširjene in/ali povzročajo precejšnje težave za biotsko raznovrstnost in ekosisteme v njihovem novem življenjskem prostoru.

Vrste na seznamu, med katerimi so najštevilnejše vaskularne rastline, saj jih je kar 39, imajo pomemben vpliv na biotsko raznovrstnost domorodnih vrst s stališča genetike, vrst ali ekosistema. Mnoge vplivajo tudi na človeško zdravje in gospodarstvo. Od leta 1950 se vsako leto v povprečju več kot ena izmed vrst, ki so na seznamu, ustali in nič ne kaže, da se bo položaj izboljšal ( slika 1).

Vrste na seznamu izvirajo iz številnih delov sveta, predvsem iz Azije in Severne Amerike ( slika 2). Mnoge druge pa izvirajo iz enega dela Evrope in so bile prenesene na drug konec te celine.

Med ukrepi, ki so potrebni za boj proti invazivnim tujim vrstam, so ukrepi za upravljanje in sanacijo, ki so ponavadi zapleteni in dragi.

Ukrepi za nadzor ubijalskih polžev so bili na primer zelo okorni ter so imeli pogosto samo lokalen in časovno omejen učinek. Vendar so kljub temu pomembni.

V EU že poskušajo preprečiti ustalitev invazivnih tujih vrst z ukrepi upravljanja in sanacije, ki se financirajo v skladu z Uredbo LIFE.

V obdobju med 1992 in 2002 je bilo 40 milijonov EUR dodeljenih za projekte, ki se ukvarjajo z invazivnimi tujimi vrstami, ta znesek pa se še povečuje. EU tudi zagotavlja sredstva za raziskave teh vrst v okviru „programa za raziskave in tehnološki razvoj″.

Problem invazivnih tujih vrst ne bo izginil sam od sebe. Zaradi globalizacije in podnebnih sprememb (vrste se selijo zaradi sprememb v njihovih naravnih habitatih) nas bo vse več prišlo v stik s temi vrstami. Treba je okrepiti ozaveščanje javnosti in politično zavest, da se namenijo sredstva za nadzor glavnih poti prihajanja invazivnih vrst, spremljanje rizičnih območij z namenom zgodnjega odkrivanja in da se zagotovi pripravljenost za takojšnje ukrepanje, da bi iztrebili neželene vrste.