Voda, ki jo zaužijemo – velik davek namakalnega poljedelstva

Hrana je neizbežno povezana z blaginjo človeka. Poleg pomembnosti dobre hrane za dobro zdravje in za užitek, ki ga čutimo pri jedi, je kmetijska pridelava bistvenega pomena tudi pri podpiranju vsakodnevnega preživetja in širšega gospodarstva.

A za pridelavo živil se porabi tudi veliko vode, ki je prav tako bistven vir. Za poljedelstvo se v Evropi porabi 24 % izčrpane vode in čeprav se to ne zdi veliko v primerjavi s 44 % vode, ki se izčrpa za hlajenje pri proizvodnji energije, je vpliv na rezerve veliko večji. Medtem ko se skoraj vsa hladilna voda vrne v vodno telo, je ta delež v poljedelstvu pogosto le tretjinski.

Poleg tega je raba vode v poljedelstvu neenakomerno porazdeljena. V nekaterih južnih evropskih regijah poljedelstvo pomeni več kot 80 % črpanja vode. Največ vode se običajno izčrpa poleti, ko je vode najmanj, kar škodljivi vpliv le še povečuje.

Nedavno poročilo EEA Vodni viri po Evropi – boj s pomanjkanjem vode in sušo opisuje hude posledice pretiranega črpanja. Pretirano izkoriščanje virov povečuje možnost hudega pomanjkanja vode med sušnimi obdobji. A s seboj prinaša tudi zmanjšano kakovost vode (saj so onesnaževala manj razredčena) ter tveganje, da bo na obalnih območjih v podzemno vodo vdrlo več slane vode. Hudo ogroženi so lahko tudi rečni in jezerski ekosistemi, saj se poškoduje ali odmre veliko rastlin in živali, ko vodostaji upadejo ali se popolnoma izsušijo.

Posledice so vidne v veliko južnih evropskih regijah. Na primer:

• v kotlini Konya v Turčiji je črpanje vode za namakanje – velika količina vode se črpa iz nezakonitih izvirov – močno zmanjšalo površino drugega največjega jezera v državi, jezera Tuz;
• v grški ravninski pokrajini Argolid je zastrupljenost s kloridom zaradi vdora slane vode za sabo pustila ožgane liste in defoliacijo; vrtine so se izsušile ali pa so jih opustili zaradi pretirane slanosti;
• na Cipru so morali leta 2008 zaradi hudega pomanjkanja vode uvoziti vodo s tankerji, kar je zmanjšalo domače zaloge in močno zvišalo cene.
  

Napačne spodbude

Raba vode v poljedelstvu v nekaterih delih Evrope očitno postaja netrajnostna, kar pomeni, da mehanizmi ureditve in oblikovanja cen niso pripomogli k uspešnemu upravljanju potrebe.

Kmetovalci uporabljajo metode intenzivnejšega namakanja zaradi večje produktivnosti. V Španiji, na primer 14 % namakanih kmetijskih zemljišč prinese več kot 60 % skupne vrednosti kmetijskih proizvodov.

Jasno pa je, da bodo kmetovalci zemljišča namakali le, če posledični donos odtehta stroške nameščanja namakalnih sistemov in črpanja velikih količin vode. V zvezi s tem pa so nacionalne in evropske politike ustvarile slabe spodbude. Kmetovalci le redko plačajo celotne stroške virov in okoljske stroške velikih, javno upravljanih namakalnih sistemov (še zlasti, če se zakoni, ki prepovedujejo ali omejujejo črpanje, ne izvajajo učinkovito). Vse do nedavnih reform pa so subvencije EU pogosto spodbujale pridelavo z intenzivnim namakanjem.

Posledični obseg rabe vode je lahko zaskrbljujoč. Svetovni sklad za naravo je analiziral namakanje štirih poljščin v Španiji v letu 2004 in ugotovil, da je bila skoraj milijarda m³ vode uporabljena za pridelavo presežkov nad kvotami v EU. To je enako potrošnji gospodinjstev za več kot 16 milijonov ljudi.

Podnebne spremembe bodo stanje zelo verjetno še poslabšale. Prvič, bolj vroča in bolj suha poletja bodo povečala pritisk na vodne vire. Drugič, EU in njene države članice so se zavezale, da bodo biogoriva do leta 2020 predstavljala 10 % motornih goriv. Če se bo vedno večja potreba po bioenergiji zadovoljevala s pomočjo sedanjih energetskih rastlin prve generacije, potem se bo raba vode v poljedelstvu povečevala.

Kaj pa zdaj?

Namakalno poljedelstvo je osrednjega pomena v lokalnih in nacionalnih gospodarstvih v nekaterih delih Evrope. Ponekod lahko manjši obseg namakanja pripelje do opuščanja zemljišč in hude gospodarske zaostritve. Zato je treba rabo vode v poljedelstvu narediti učinkovitejšo, in sicer ne le zato, da se zagotovi dovolj vode za namakanje, temveč tudi za lokalno prebivalstvo, zdravo okolje in druge gospodarske sektorje.

Oblikovanje cen vode predstavlja glavni mehanizem za spodbujanje ravni rabe vode, ki uravnava gospodarske, okoljske in socialne cilje družbe. Raziskave kažejo, da če cene odražajo dejanske stroške, in je nezakonito črpanje učinkovito uravnavano, voda pa se plačuje po količini, bodo kmetovalci zmanjšali obseg namakanja ali sprejeli ukrepe za izboljšanje učinkovite rabe vode. Nacionalne in evropske subvencije lahko zagotovijo dodatne spodbude za sprejetje tehnik za varčevanje z vodo.

Ko bodo spodbude uveljavljene, lahko kmetovalci izbirajo med različnimi tehnologijami, praksami in poljščinami za zmanjševanje rabe vode. Tudi tukaj imajo vlade odločilno vlogo, saj zagotavljajo informacije, nasvete in izobraževanje, s čimer poskrbijo, da se kmetovalci zavedajo teh možnosti, in podpirajo nadaljnje raziskave. Zlasti se je treba osredotočiti na zagotovitev, da je uvedba energetskih rastlin za doseganje ciljev biogoriv namenjena zmanjševanju in ne povečevanju potrebe po vodi v poljedelstvu.

Po vseh prizadevanjih za zmanjšanje potrebe lahko kmetije izkoristijo tudi priložnosti za uporabo alternativnih virov. Na Cipru in v Španiji, na primer, očiščeno odpadno vodo uporabljajo za namakanje poljščin, rezultati pa so vzpodbudni.