Če vodnjak presahne - Prilagajanje podnebnim spremembam in voda

V starem stanovanju nimajo lastnega rezervoarja vode, zato so Tekinovi priključeni neposredno na mestni vodovodni sistem. Suša, ki se je v zadnjih dveh letih pojavila v zahodni Turčiji, pomeni, da mesto vodo redno zapira tudi za 36 ur.

Pomanjkanje vode ni nekaj novega – Barış se ga spominja iz svojega otroštva. Zaradi posodobitve infrastrukture gre v nič sicer manj vode, vendar je trenutna suša precej resna in je racionalno ravnanje z vodo v poletnih mesecih realnost za 12 milijonov prebivalcev tega mesta.

Vplivi podnebnih sprememb

Z ekstremnimi vročinskimi in sušnimi razmerami, deževji in poplavami se spopadajo številni predeli v Evropi.

Zadnje poletje je španski dnevnik El Paìs natisnil fotografije presahlih rečnih strug, britanski Guardian pa je poročal o alarmantnih poplavah. Lokalne oblasti v Barceloni so načrtovale uvoz vode z ladjami, britanska vlada pa je ocenjevala svoje obrambne ukrepe proti poplavam.

Vzroki so številni, vendar se pričakuje, da bodo zaradi podnebnih sprememb ti dogodki vse pogostejši in hujši. Tudi če zmanjšamo emisije, bodo do zdaj nakopičeni toplogredni plini povzročili določene podnebne spremembe – tako da vplivi vsekakor bodo. Zato se bomo morali prilagoditi – to pomeni, da bomo morali oceniti našo ranljivost in ukrepati, da bi zmanjšali tveganja. Ta analiza prilagajanja podnebnim spremembam se osredotoča predvsem na težave z vodo, zlasti sušo.

Pomanjkanje vode in suša

Ko bodo temperature narasle, bodo vodne rezerve južne Evrope upadle. Obenem bosta kmetijstvo in turizem potrebovala več vode, še zlasti v bolj vročih in suhih regijah.

Višje temperature vode in manjši rečni pretoki na jugu bodo vplivali tudi na njeno kakovost. Naraščanje voda v primerih ekstremnih padavin in nenadne poplave bodo povečali tveganje za onesnaževanje zaradi poplav ob neurjih ter pospešili nujne izpuste iz čistilnih naprav.

Spomladi leta 2008 je bil nivo vode v zbiralnikih za Barcelono tako nizek, da so načrtovali uvoz vode. voda naj bi prispela s šestimi ladjami (vsaka bi prevažala količino, ki bi zadostovala za deset polnih olimpijskih bazenov) v vrednosti okoli 22 milijonov EUR. Sladko vodo naj bi prepeljali iz Tarragone v južni Kataloniji, Marseilla in Almerie – ene izmed najbolj sušnih področij južne Španije. Na srečo je bilo deževja v maju veliko, zato so se rezervoarji dovolj napolnili in načrti ustavili. Kljub vsemu pa se nadaljujejo razprave o preusmeritvi vode iz Ebre in celo reke Rone v Franciji (¹).

Ciper se spopada s katastrofalno sušo. Potreba po vodi se zadnjih 17 let povečuje in znaša več kot 100 milijonov kubičnih metrov (m³) sladke vode na leto. Zadnja tri leta je bilo na voljo 24, 39 in 19 milijonov m³.

Krizo na področju oskrbe z vodo so zadnje poletje reševali s prevažanjem vode iz Grčije. Do septembra 2008 je iz Grčije prispelo 29 ladij. Toda pomanjkanje vode v Grčiji je dobavo upočasnilo. Ciprska vlada je bila prisiljena uvesti izredne ukrepe, med drugim zmanjšanje oskrbe z vodo za 30 %.

V Turčiji so po podatkih nacionalnega vodovodnega organa količine vode lansko poletje vztrajno padale. Rezervoarji, od koder se pitna voda dobavlja Istanbulu, so bili napolnjeni le 28-odstotno. Rezervoarji, ki skladiščijo pitno vodo za Ankaro, kjer domujejo štirje milijoni ljudi, pa so bili napolnjeni do samo 1 % svoje prostornine.

Poročilo Vodnega urada s Krete je pokazalo na alarmantno situacijo glede virov podzemne vode na otoku. Vodonosniki – podzemni rezervoarji – so od leta 2005 zaradi pretiranega izčrpavanja vode upadli za 15 metrov. Preostalo zalogo pa je onesnažila morska voda, ki je začela pronicati vanje.

Krizni nadzor se ne šteje kot prilagajanje

Da se ljudem zagotovi voda, je treba trenutne suše in vodno krizo obravnavati kratkoročno. Vendar pa je treba oblikovati tudi dolgoročne politike prilagajanja. Vlade na lokalni in nacionalni ravni, ki si obupano želijo povečati zaloge vode, investirajo v projekte, kot so rezervoarji za shranjevanje vode ter obrati za prenos in razsoljevanje s pomočjo katerih slana voda postane primerna za pitje.

Sredozemske države se za zagotavljanje sladke vode vedno bolj zanašajo na razsoljevanje. V Španiji trenutno obratuje 700 obratov za razsoljevanje, ki vsak dan pridelajo dovolj vode za 8 milijonov ljudi. Pričakuje se, da se bo obseg razsoljevanja v naslednjih 50 letih v Španiji podvojil.

Pomanjkanje vode pa ni omejeno na južno Evropo. Združeno kraljestvo gradi svoj prvi obrat za razsoljevanje na vzhodu Londona. Ta obrat bi lahko za 200 mio GBP (več kot 250 mio EUR) pridelal 140 milijonov litrov vode na dan, kar zadostuje za porabo 400 000 gospodinjstev. Ironično pa je, da lokalni vodovodni organ, ki gradi obrat, vsak dan izgubi veliko milijonov litrov čiste pitne vode zaradi puščajočih cevi in slabe infrastrukture.

Razsoljevanje bi lahko igralo pomembno vlogo pri dolgoročnem gospodarjenju z vodami, toda postopek pretvarjanja slane vode v pitno vodo slovi po veliki energetski porabi. Nekateri obrati že uporabljajo sončno energije, kar je pozitiven korak. Toda razsoljevanje je vseeno drago. Poleg tega je stranski proizvod tega postopka slanica, ki jo je včasih težko odstraniti in lahko škoduje okolju.

Upravljanje naših vodnih virov

„Tu je poleti pogosto več kot 40 °C in vlažnost je lahko zelo visoka,″ pravi Barış iz Istanbula. „Lokalni organi nas zdaj bolje obveščajo in nam ponavadi sporočijo, kako dolgo bomo brez vode – da se lahko pripravimo. Zdi pa se, da se ne posvečajo dovolj samemu pomanjkanju – saj ne morejo doseči, da bi več deževalo, ali pač,″ je dejal.

Regionalne in nacionalne oblasti v Turčiji in po vsej Evropi bi lahko bolje „gospodarile″ z vodnimi viri. To pomeni, da bi morale ukrepati za zmanjšanje in upravljanje porabe in ne le poskušati povečati zaloge vode.

Okvirna direktiva o vodah (WFD), zakonodajni predpis o vodi v Evropi, države članice obvezuje, da uporabljajo oblikovanje cen (zaračunavanje) za storitve, povezane z vodo, kot učinkovito orodje za spodbujanje varčevanja z vodo. Oblikovanje cen je dejansko ena izmed najbolj učinkovitih metod vplivanja na vzorce porabe vode. Vendar pa mora učinkovito gospodarjenje z vodo zajemati tudi prizadevanja za zmanjšanje izgube vode in obveščanje o učinkoviti rabi vode.

Pogled v prihodnost

Poročilo agencije EEA, ki je v pripravi, govori o Alpah, ki se pogosto opisujejo kot „vodni stolp Evrope″, saj 40 % sladke vode v Evropi izvira iz pogorij. V alpski regiji se je v zadnjih sto letih temperatura povečala za 1,48 °C – kar predstavlja dvakrat toliko, kot je svetovno povprečje. Ledeniki se topijo, meja sneženja se dviguje in v pogorju se postopoma spreminja način zbiranja in shranjevanja vode pozimi ter njenega ponovnega razporejanja v toplejših poletnih mesecih, piše v poročilu.

Alpe so ključne za zaloge vode, ne samo za osem alpskih držav, temveč tudi za velik del celinske Evrope, saj napajajo številne velike reke. Kot take so živ simbol razsežnosti grožnje in vrste odziva, ki je potreben. Strategije in politike prilagajanja morajo zajemati lokalne, čezmejne elemente in elemente vse EU. Na videz nepovezane dejavnosti, kot so kmetovanje in turizem, proizvodnja energije in javno zdravje, je treba upoštevati skupno.

V končni fazi gre pri prilagajanju za to, da pretehtamo, kje in kako živimo zdaj ter kje in kako bomo živeli v prihodnosti. Od kod bomo dobili vodo? Kako se bomo zaščitili pred ekstremnimi dogodki?

Raziskave agencije EEA, ki v središče postavljajo pojave na zemeljskem površju, kažejo, da se največ gradenj pogosto odvija na obalnih območjih. Poročilo Agencije „Videz obalnih območij Evrope se spreminja″ omenja „sredozemski zid″ in pravi, da se gradnja izvaja na 50 % sredozemske obale. V številnih izmed teh regij pomanjkanje vode in suša že predstavljata težavo. Več stanovanj, več turistov in več igrišč za golf pomeni povečano potrebo po vodi. Prav tako se hitro razvijajo obalna območja severne in zahodne Evrope, kjer se pričakujejo pogostejše poplave.

Prilagajanje je bilo v ključne politike EU vključeno le delno. Toda Evropska komisija namerava objaviti Belo knjigo o prilagajanju v letu 2009. Nedavno poročilo agencije poudarja, da je zaenkrat samo sedem izmed 32 držav članic agencije EEA dejansko sprejelo nacionalne strategije prilagajanja podnebnim spremembam. Vendar pa vse države članice EU pospešeno pripravljajo, razvijajo in izvajajo nacionalne ukrepe na osnovi ugotovljenih razmer v posameznih državi.

Skupno razmišljanje, ki je potrebno za učinkovito prilagajanje, ni dobro razvito, vendar se proces že začenja.