Evropska agencija za okolje: 25 let napredovanja v znanju v podporo evropskim okoljskim politikam

Države članice EU so se že v sedemdesetih letih 20. stoletja strinjale, da bodo vzajemno ukrepale v zvezi s skupnimi politikami in z njimi povezanimi cilji, saj so prepoznale čezmejno naravo številnih okoljskih vprašanj, s katerimi so se spoprijemale. Od prvega okoljskega akcijskega programa so bili v sedemdesetih letih 20. stoletja sprejeti številni ključni okoljski predpisi, vključno s prvimi različicami okvirne direktive o odpadkih, direktive o kopalnih vodah in direktive o pticah.

Svetovna in vseevropska prizadevanja so zaznamovala osemdeseta leta 20. stoletja, saj so sprejeli Montrealski protokol o ozonskem plašču, ustanovili Medvladni panel za podnebne spremembe in sprejeli Konvencijo UNECE o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja. Sočasno s temi svetovnimi pobudami so bile okrepljene tudi okoljske politike EU z ustanovitvijo Generalnega direktorata Evropske komisije za okolje v letu 1981 in formalno vključitvijo varstva okolja v pogodbe EU, in sicer z Enotnim evropskim aktom iz leta 1987. Z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 je bil trajnostni razvoj priznan kot formalni cilj Evropske unije, ki državam članicam EU omogoča, da vzajemno ukrepajo in podpirajo izvajanje globalnih ciljev, kot so razvojni cilji tisočletja iz leta 2000 ter Agenda 2030 iz leta 2015 in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja.

Podoben napredek je bil dosežen na področju podnebnih sprememb, pri čemer je bila leta 1992 sprejeta Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, leta 1997 pa ji je sledil še Kjotski protokol. Ta protokol pravno zavezuje razvite države podpisnice protokola k doseganju ciljev zmanjšanja emisij do leta 2020. Ambicije na svetovni ravni in zavezanost so bile še dodatno poudarjene s sprejetjem Pariškega sporazuma v letu 2015. Evropska unija je skupaj s svojimi državami članicami pogodbenica teh sporazumov in določa cilje za EU kot celoto.

Obseg zakonodaje v zvezi z okoljem in podnebjem se je razširil tako na ravni EU kot na svetovni ravni. Za spremljanje napredka , ugotavljanje vrzeli ter nepričakovanih izzivov so postali ključni visokokakovostni podatki. Na tej podlagi je tedanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors leta 1989 predlagal uvedbo evropskega sistema za poročanje podatkov o stanju okolju ter predstavil zamisel o ustanovitvi Evropske agencije za okolje. Leta 1994 sta bila nato ustanovljena Evropska agencija za okolje in Evropsko okoljsko informacijsko in opazovalno omrežje (Eionet)1, in sicer za pripravo neodvisnih ocen z zvezi z evropskim okoljem in za podporo oblikovanju okoljske politike po vsej EU.

Številne okoljske direktive EU zahtevajo od držav članic, da te spremljajo specifične parametre ter v rednih obdobjih poročajo podatke in informacije o napredku sprejetih ukrepov. Kar se je prvotno izvajalo s svežnji papirnih poročil, ki so jih nacionalni organi pošiljali po pošti, se je v zadnjih 25 letih razvilo v spletno platformo za poročanje, ki sprejema in hrani podatke, ki se neprestano povečujejo. Danes več kot 400 institucij iz več kot 39 držav za poročanje podatkov uporablja orodje za poročanje agencije EEA, tj. Reportnet. EEA je uvedla postopke zagotavljanja in nadzora kakovosti podatkov, ki jih izvaja za vse predložene podatke, z namenom zagotoviti njihovo skladnost in primerljivost. Poleg podatkov, zbranih na podlagi več kot 400 obveznosti poročanja, so podatki iz novih virov, kot sta satelitsko opazovanje v okviru programa Unije za opazovanje in spremljanje Zemlje Copernicus ter ljubiteljska znanost, povečali našo zmožnost spremljanja sprememb v okolju in podnebju.

Agencija EEA omogoča prost dostop do te množice podatkov preko spletnih orodij za razširjanje informacij, kot so evropski indeks kakovosti zraka (interaktivni zemljevid koncentracij onesnaženosti zraka po vsej Evropi), informacijski sistem za vode WISE, spremljanje emisij toplogrednih plinov po sektorjih in po državah ali obsežna podatkovna zbirka s podrobnimi podatki o politikah in ukrepih v zvezi s podnebnimi spremembami, ki jih načrtujejo države članice.

Na podlagi teh podatkov EEA redno pripravlja kazalce in presoje za spremljanje napredka pri doseganju raznovrstnih ciljev EU. Nedavno smo na primer objavili svoje letno poročilo o trendih in napovedih, v katerem spremljamo napredek EU pri doseganju zastavljenih ciljev za leto 2020 glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti. Naša presoja kaže, da je EU na pravi poti k izpolnitvi svojih ciljev za leto 2020, vendar bo morala vložiti več truda za doseganje ciljev do leta 2030. Podobno ugotovitev prikazuje tudi naše nedavno informativno poročilo, ki navaja, da je EU dosegla cilj iz Aičija, v skladu s katerim je morala 10 % območij svojih morij določiti kot zaščitena morska območja in sprejeti učinkovite ohranitvene ukrepe. Kljub temu napredku je v našem najnovejšem letnem poročilu o okoljskih kazalcih, s katerimi se meri doseženi napredek EU pri uresničevanju prednostnih ciljev v okviru 7. okoljskega akcijskega programa, poudarjeno, da Evropska unija še vedno zaostaja pri uresničevanju okoljskih ciljev do leta 2020, zlasti na področjih varstva biotske raznovrstnosti in naravnega kapitala.

Za pripravo tehtnih presoj so ključni zanesljivi podatki. Za večino podatkovnih tokov je značilno, da je kakovost podatkov na ravni EU močno odvisna od kakovosti podatkov, ki jih sporočajo države članice, kot je na primer popis emisij toplogrednih plinov v EU, ki je skupek evidenc držav članic EU. EEA si zato prizadeva za zagotavljanje kakovosti poročanih podatkov ter tudi pomaga pri vzpostavitvi zmogljivosti za skladno spremljanje in poročanje v državah članicah. Na nekaterih delovnih področjih Eionet olajšuje izmenjavo dobrih praks tako v EU kot v širši regiji, vključno z vzhodnim partnerstvom in Sredozemljem v okviru Evropske sosedske politike.

Dostopnost in preglednost sta namreč ključni sestavini okoljske in podnebne politike v EU. Za zagotovitev, da se zaveze izvajajo, in za opredelitev dodatnih prizadevanj, ki so potrebna za njihovo uresničitev, je ključen zanesljiv sistem spremljanja, poročanja in preverjanja. Potreba po preglednem sistemu je še očitnejša pri prizadevanjih na svetovni ravni, kot je Pariški sporazum o podnebnih spremembah. Ta sporazum uradno priznava pomen rednega poročanja o emisijah in prizadevanjih držav.

Že od ustanovitve pred 25 leti izjemno predano osebje agencije EEA in partnerji Eioneta, vključno z evropskimi tematskimi centri, analizirajo podatke, ki so jih poročale države članice, in nadgrajujejo znanje, pomembno za pripravo politike. Podobno, kot poteka oblikovanje politik EU, ki vključuje politike na posameznih področjih v širše okvirne sistemske politike, tudi EEA krepi svoje sistemsko delo in celovite analize. Od objave prvega poročila agencije EEA o stanju in napovedih o evropskem okolju (SOER) leta 1995 se je znanje agencije EEA čedalje bolj usmerjalo na razumevanje ključnih sistemov, kot sta mobilnost in energetika ter na globalne medsebojne povezave in upravljavske izzive.

Očitno je, da okoljskih in podnebnih izzivov 21. stoletja ni več mogoče analizirati ali obravnavati brez upoštevanja socialno-ekonomskih trendov v Evropi in po vsem svetu. V teh časih kompleksnih in globalnih interakcij je priprava pravočasnih in ustreznih analiz v različnih geografskih in časovnih okvirih ter točnih projekcij še vedno izziv. S tega vidika bo EEA skupaj z Eionetom še naprej vlagala v sisteme poročanja in znanja ter podpirala sprejemanje odločitev v Evropi in po vsem svetu.

Hans Bruyninckx

Izvršni direktor Evropske agencije za okolje

Uvodnik, objavljen v številki glasila agencije EEA 04/2018 za decembri 2018

Opomba:

[1] Uredba o ustanovitvi je bila sprejeta leta 1990 in spremenjena leta 2009.