Podnebje, narava in ljudje: skupna prihodnost našega planeta

Ob koncu leta je bila pozornost svetovne javnosti preusmerjena na poziv k ukrepanju – nujno se moramo soočiti s podnebnimi spremembami ter zaustaviti in obrniti trend izgube biotske raznovrstnosti.

Na svetovnih konferencah o podnebnih spremembah, ki se običajno imenujejo podnebne konference pogodbenic (COP), se zberejo predstavniki držav z vsega sveta, da bi obravnavali vrsto vprašanj, povezanih s podnebnimi spremembami, vključno z blažitvijo (kako zmanjšati svetovne emisije), prilagajanjem (pomoč državam pri pripravah na vse večje število škodljivih učinkov podnebnih sprememb) in financiranjem (dogovor o tem, kdo kaj plača).

Tovrstnih konferenc se udeleži približno trideset do štirideset tisoč registriranih udeležencev, vključno z voditelji iz več kot 100 držav, več deset tisoč delegatov, več deset tisoč opazovalcev (npr. predstavnikov civilne družbe in mladih) in več tisoč novinarjev. Rezultat intenzivnih pogajanj na podnebnih konferencah pogodbenic je vedno kompromis. Kljub temu pa pogajanja pomagajo začrtati skupno vizijo in pot, pri kateri imajo besedo vse sodelujoče države in različne interesne skupine, vključno z mladimi in avtohtonimi skupnostmi, hkrati pa so odlična priložnost, da sporočila konference dosežejo svetovno občinstvo.

Od COP26 do COP27: je bil dosežen napredek?

Cilj podnebne konference pogodbenic, ki je potekala leta 2021 v Glasgowu (COP26), je bil usmeriti svet na pot proti ničelni stopnji neto emisij do leta 2050 in poskrbeti, da bo omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C, ki je bila prvič opredeljena v Pariškem sporazumu v okviru COP21 leta 2015, ostala dosegljiva. Da bi lahko sodelujoče države uresničile te cilje, so se med drugim dogovorile o vrsti sklepov in ukrepov, ki temeljijo na Pariškem sporazumu.

Konferenca COP26 je z Glasgowskim podnebnim paktom opozorila na izredne razmere ter pozvala k pospešenemu ukrepanju, postopnemu zmanjševanju rabe premoga in opuščanju „neučinkovitih“ subvencij za fosilna goriva. Pakt je pozval tudi h krepitvi podpore prilagajanju podnebnim spremembam in sprejetju zaveze, da se bo naslednja podnebna konferenca osredotočila na nastalo izgubo in škodo. Na tej konferenci so bili sprejeti tudi dogovori o gozdovih, metanu, avtomobilih in zasebnem financiranju. Kljub določenim pomanjkljivostim in sprejetim kompromisom je bil dosežen viden napredek pri pogajanjih, obdržala pa se je tudi omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C.

Leto pozneje je bila v novembru organizirana konferenca COP27 v Šarm el Šejku v Egiptu v popolnoma drugačnem svetovnem okviru in razmerah. Potekala je v času vojne v Ukrajini, visokih cen energentov, težav z oskrbo z energijo, visoke inflacije, ki so Evropejce prizadeli v obdobju šibke gospodarske rasti po pandemiji in katastrofalnih posledic podnebnih sprememb.

Optimizma, ki je vladal na konferenci v Glasgowu, v Šarm el Šejku ni bilo več. Mnogi, vključno s podpredsednikom Evropske komisije Franzem Timmermansom, so ugotovili, da potrebi po takojšnjem in drastičnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov niso sledili konkretni ukrepi in zaveze, ki so jih države izrazile na konferenci COP27. Po njegovih besedah se „soočamo z moralno dilemo, saj sprejeti dogovor ne zadostuje za ublažitev podnebnih sprememb.“

Hkrati so se države dogovorile, da bodo ustanovile nov sklad za pomoč najbolj ranljivim državam, ki so utrpele izgube in škodo zaradi učinkov podnebnih sprememb. Toda vprašanja o tem, kdo bo plačal in koliko, kdo je upravičen in kdo odloča, ostajajo še vedno odprta. Kljub sedanjim razmeram je Timmermans ponovno potrdil stališče in zavezanost EU k doseganju podnebnih in okoljskih ciljev ter zagotavljanju nadaljnje podpore EU najranljivejšim. Zaradi razmer, v katerih smo se trenutno znašli, so takojšnji in odločni podnebni ukrepi še toliko bolj nujni.

Konferenca pogodbenic o biotski raznovrstnosti (COP15): kaj je glavni izziv?

Decembra so se predstavniki z vsega sveta ponovno sestali, tokrat v Montrealu v Kanadi, da bi se dogovorili o skupnih ukrepih za zaščito narave. Hitrost upadanja biotske raznovrstnost je zaskrbljujoča in se še celo povečuje. Trenutno približno milijonu vrst grozi izumrtje, številni ekosistemi, ki so bistveni za naš planet in blaginjo, pa se približujejo točki, ko škode več ne bo možno popraviti. Za sedanje in prihodnje generacije moramo nujno zaustaviti in obrniti trend izgube biotske raznovrstnosti ter obnoviti naravna območja po svetu in v Evropi.

Cilj tokratne konference pogodbenic o biotski raznovrstnosti, na kratko imenovane COP15 (to je 15. zasedanje konference pogodbenic konvencije o biološki raznovrstnosti), je oblikovati svetovni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020. S tem okvirjem je bilo zastavljenih 21 ciljev, vključno s ciljem, da se do leta 2030 zaščiti 30 % našega planeta. Opozarja tudi na potrebo po takojšnjem ukrepanju na svetovni ravni, hkrati pa poudarja, da je treba preoblikovati naše gospodarske, družbene in finančne modele, da bi zaustavili in obrnili sedanje trende.

Natančneje, ukrepi se nanašajo na zaščito in obnovo večjega števila kopenskih in morskih območij ter obravnavanje netrajnostnih dejavnosti v ključnih sektorjih, kot so kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo.

Ali bomo uspeli obrniti trende, bo odvisno od tega, kaj bomo počeli v praksi. 30 % površin, ki jih je treba zaščititi, mora na primer vključevati ključna območja biotske raznovrstnosti po vsem svetu. Pomembno je tudi, kako ta območja zaščitimo. Sistemi zaščite morajo namreč omogočati, da si narava opomore. Ta območja so lahko tudi naš največji zaveznik pri zmanjševanju toplogrednih plinov v ozračju, saj služijo kot ponori ogljika in pomagajo pri spopadanju z negativnimi vplivi podnebnih sprememb.

Obravnavanje problematike rabe virov

Ne glede na to, ali gre za konferenco pogodbenic o podnebnih spremembah ali konferenco pogodbenic o biotski raznovrstnosti, na obeh se razpravlja o isti težavi in isti rešitvi. Podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti sta dva simptoma iste bolezni.

V Evropi in po vsem svetu porabimo več virov, kot jih lahko zagotovi naš planet. Naš način proizvodnje blaga in storitev, ki jih uporabljamo, povzroča podnebne spremembe in uničuje naravo. Nedavne krize so opozorile na obstoječe in na žalost naraščajoče neenakosti v smislu koristi na eni strani ter učinkov na zdravje, ranljivosti zaradi podnebnih sprememb in možnosti preživljanja na drugi strani.

Danes lahko stroški podnebnih sprememb in degradacije okolja na nekatere od nas vplivajo bolj kot na druge. Vendar smo na koncu koncev prizadeti vsi, dolgoročno pa se bodo ti učinki še povečali, če ne bomo tega ključnega desetletja, ki je pred nami, izkoristili za preobrat sedanjih trendov. Konference pogodbenic pozivajo vse ljudi, naj odločno ukrepajo in pokažejo solidarnost z vsemi oblikami življenja na Zemlji.

Možna je tudi drugačna prihodnost. Prilagodimo se in razvijmo nove navade ter zgradimo nove sisteme. Skupaj lahko napišemo novo zgodbo za naš planet, kajti če nam bo uspelo zmanjšati tveganja in negativne učinke, lahko z bolj zdravo naravo in stabilnejšim podnebjem pridobimo vsi. Do leta 2030 nam lahko uspe narediti korak bliže tej prihodnosti.