Razumevanje kompleksnosti podnebnih sprememb in ustrezno ukrepanje

Z znanstvenega vidika so podnebne spremembe v bistvu povezane s količino toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida, ki se sproščajo v ozračje in odstranjujejo iz njega. Gospodarske dejavnosti od industrijske revolucije dalje sproščajo vedno večje količine toplogrednih plinov, ki so veliko večje od količine, ki jo lahko zajame naravno kroženje ogljika. To vodi do povečanja koncentracije ogljika v ozračju, kar ustvarja učinek tople grede in zadržuje večji delež sončne energije, ki jo prejme Zemlja.

Sistemi za opazovanje Zemlje spremljajo koncentracije ogljika in dolgoročne trende. Ugotovitve so jasne: kljub razlikam med posameznimi letnimi časi je leta 2016 število ogljikovih delcev na milijon (ppm) v ozračju preseglo prag 400 ppm in se še povečuje. Znanstveni izsledki nam torej jasno kažejo, da moramo za blažitev podnebnih sprememb bistveno zmanjšati količino sproščenih toplogrednih plinov in, če je mogoče, povečati zajeto količino.

Podrobnejša analiza gospodarskih dejavnosti, ki sproščajo toplogredne pline, kaže precej kompleksno sliko. Dejansko je mogoče natančno opredeliti tiste gospodarske dejavnosti, ki so odgovorne za največji del emisij. Z zgorevanjem fosilnih goriv in spreminjanjem načina rabe zemlje (npr. krčenjem gozdov za vzrejo goveda) sproščamo ogljik, ki je bil na stotine do milijone let ujet in ni bil del kroženja ogljika. V zadnjih dveh stoletjih so fosilna goriva, kot so premog, nafta in zemeljski plin, zagotavljala energijo, ki smo jo potrebovali za svoje domove in gospodarstvo – industrijo, kmetijstvo, promet in druge dejavnosti. Naše družbe potrebujejo energijo, vendar ali je mogoče to potrebo zadovoljiti z obnovljivimi viri namesto s fosilnimi gorivi?

Druga raven kompleksnosti je povezana s svetovno razsežnostjo podnebnih sprememb. Po sprostitvi ogljikovega dioksida v ozračje ta postane svetovni problem, ne glede na državo in sektor, od koder je bil sproščen. Kadar govorimo o zmanjšanju emisij, pa se skoraj v celoti opiramo na strukture političnega upravljanja. Svetovna prizadevanja zajemajo nacionalne obveznosti držav glede omejevanja in zmanjšanja emisij. Za to pa je treba poznati vir emisij.

V Evropi se natančno spremlja količina toplogrednih plinov, ki jih vsako leto sprostijo ključni gospodarski sektorji in njihove poddejavnosti. Na podlagi podatkov, ki jih predložijo države članice EU, Evropska agencija za okolje analizira trende in napovedi za oceno napredka pri doseganju ciljev, določenih za EU kot celoto in za vsako posamično državo članico. Naše ocene  vplivov podnebnih sprememb in ocene ranljivosti prav tako kažejo, kako podnebne spremembe že vplivajo na različne regije v Evropi in kaj lahko tam v prihodnosti pričakujemo glede na različne scenarije emisij.

Da bi spodbudile ukrepe za blažitev podnebnih sprememb, so se države članice EU dogovorile o številnih podnebnih in energetskih politikah ter določile jasne cilje za leti 2020 in 2030. Naše ocene kažejo, da je Evropska unija na pravi poti k izpolnitvi svojih ciljev za leto 2020, za doseganje ambicioznejših ciljev do leta 2030 pa bo morala vložiti več truda. Države, regije in mesta ter drugi akterji si prav tako izmenjujejo informacije o tem, kako se prilagoditi spreminjajočemu se podnebju.

To znanje je bistveno, vendar pa za oblikovanje in izvajanje učinkovitih ukrepov potrebujemo tudi bolj sistemsko razumevanje. Ali lahko na primer prometni sektor, ki je bil leta 2016 odgovoren za več kot 20 % emisij toplogrednih plinov v EU, zmanjša zasvojenost z bencinom in dizelskim gorivom ter preklopi na čisto električno energijo? Ali lahko Evropa proizvede to dodatno energijo brez dodatnega pritiska na okolje? Kako se lahko urbanistično načrtovanje spopade s potrebami po energiji in mobilnosti ter zmanjša škodo zaradi nesreč, povezanih s podnebjem, in obenem izboljša kakovost mestnega zraka?

Ta vprašanja zahtevajo sistemsko znanje o povezavah med družbenimi, okoljskimi in gospodarskimi trendi. V prihodnjih ukrepih politike bo morda treba upoštevati posebne potrebe regij in mest. Na primer, kako lahko mesta povečajo energetsko učinkovitost obstoječih stavb – kar lahko vključuje tudi nekatere, ki so bile zgrajene ob koncu 19. stoletja?

Pri Evropski agenciji za okolje si prizadevamo zagotoviti ustrezno in dostopno znanje, ki bo oblikovalcem politik in javnosti pomagalo ukrepati na podlagi pravočasnih, ustreznih in zanesljivih informacij. To pomeni, da moramo širiti in poglabljati svoje znanje in se nenehno razvijati, da bomo razumeli sistemsko in kompleksno naravo izzivov, s katerimi se srečujemo. V primeru podnebnih sprememb si prizadevamo za prihodnjo platformo znanja, s katero bomo podprli energetske in podnebne cilje EU za leto 2030 z boljšim povezovanjem obstoječega znanja, ne le o podnebju in energiji, ampak tudi o drugih ustreznih področjih, kot so kmetijstvo, promet in kakovost zraka.

Konec koncev bo uspeh v veliki meri odvisen od dobro premišljenih političnih odločitev ter globalne volje, da prenehamo biti odvisni od fosilnih goriv. Pariški sporazum je bil mejnik pri krepitvi globalne zavezanosti v boju proti podnebnim spremembam in je združil vlade, podjetja in civilno družbo. Pred vsemi državami, ki so ga podpisale, zdaj ostaja ukrepanje na njegovi podlagi. V zvezi s tem bi morala prihajajoča podnebna konferenca (COP24) v Katovicah na Poljskem nadaljevati izvajanje prizadevanj s sprejetjem pravilnika.

Hans Bruyninckx

Izvršni direktor Evropske agencije za okolje

Uvodnik, objavljen v številki glasila agencije EEA 03/2018 za september 2018