Vsak naš vdih - Kakovost zraka v Evropi

Anna ima 37 let in živi v središču Bruslja. S sinčkom Johanom načrtuje izlet izven vrvečega mesta. Anna ima astmo in zdravnik jo je opozoril na nevarnosti onesnaženega zraka, posebej v vročih poletnih dneh.

Anna je slišala za londonsko meglo, ki je v petdesetih letih v enem tednu povzročila smrt 2000 ljudi. Iz otroštva se spominja prispevkov iz poročil, kjer so bile prikazane mrtve ribe in propadajoča drevesa, ko se je v sedemdesetih letih pozornost prvič začela posvečati „kislemu dežju″.

Materinstvo in nedavni astmatični napad sta ji v misli upravičeno priklicali onesnaženje zraka. Dejstvo je, da so se emisije številnih onesnaževal zraka po Evropi od Anninega otroštva precej zmanjšale. Zrak, ki ga dihata ona in Johan, je precej boljši, kot je bil v preteklosti, politika o zraku pa sodi med velike zgodbe o uspehu EU na področju okoljskih prizadevanj. Politika EU je predvsem korenito zmanjšala emisije žvepla, ki je glavna sestavina „kislega dežja″.

Nasprotno pa dušiku – ki ima tudi pomemben delež v „kislem dežju″ – ni bila posvečena enaka pozornost in zato še naprej povzroča velike težave. Velik del evropskega mestnega prebivalstva še vedno živi v mestih, kjer so mejne vrednosti za kakovost zraka, ki jih določa EU za zaščito zdravja ljudi, redno presežene. Vsako leto zaradi onesnaženosti zraka v Evropi prezgodaj umre veliko več ljudi kot v prometnih nesrečah.

Evropa še vedno ni dosegla cilja – kakovosti zraka, ki ne bi bil škodljiv za zdravje ljudi ali okolje. Analiza EEA predvideva, da 15 izmed 27 držav članic EU ne bo izpolnilo enega ali več zakonsko predpisanih ciljev za leto 2010 v zvezi z zmanjšanjem škodljivih onesnaževal zraka.

Dve onesnaževali, drobni trdni delci in prizemni ozon, se z vidika vpliva na zdravje na splošno štejeta za najpomembnejši. Dolgoročna izpostavljenost in iypostavljenost visokim vrednostim lahko povzroči številne vplive na zdravje, vse od blagega draženja dihal do prezgodnje smrti.

Trdi delci, ki pomenijo številne majhne delce iz izpušnih cevi vozil in gospodinjskih peči, vplivajo na pljuča. Izpostavljenost lahko škodi ljudem vseh starosti, še posebej pa so ogroženi ljudje s srčnimi in dihalnimi težavami.

Po podatkih agencije EEA je bilo lahko od leta 1997 do 50 % mestnih prebivalcev Evrope izpostavljeno koncentracijam delcev, ki presegajo mejno vrednost EU, določeno za zaščito zdravja ljudi. Kar 61 % mestnih prebivalcev je bilo lahko izpostavljeno vrednostim ozona, ki so višje od ciljne vrednosti EU. Ocenjuje se, da je zaradi pristnosti PM_2.5 (drobni trdni delci) v zraku statistično pričakovana življenjska doba v EU več kot osem mesecev krajša.

Agencija EEA je ugotovila, da so se emisije teh dveh ključnih onesnaževal zraka od leta 1997 zmanjšale, toda izmerjene koncentracije v zraku, ki ga dihamo, so ostale pretežno enake. Zaenkrat še ni znano, zakaj se koncentracije yraka niso zmanjšale, vendar gre lahko za več dejavnikov: povišane temperature, ki so posledica podnebnih sprememb, lahko vplivajo na kakovost zraka; morda prejemamo onesnaževanje z drugih celin ali pa, na primer, naravne emisije substanc, ki tvorijo ozon in jih oddajajo drevesa.

Anna namerava z Johanom preživeti dan na podeželju. Pred odhodom iz stanovanja se prijavi na IRCEL, vladni internetni portal, kjer so na voljo redne informacije o kakovosti zraka v Belgiji. S pomočjo zemljevidov lahko Anna odčita vrednosti in napovedi za določene delce, ozon, dušikov dioksid, žveplov dioksid ter številne druge snovi. Podatki se na portal prenašajo z opazovalnih postaj po vsej državi.

Izboljšano spremljanje in dostopnost podatkov o onesnaženju zraka sta prav tako zgodbi uspeha v zadnjih letih. Na primer, lokalni podatki o ravneh ozona se posredujejo na portal agencije EEA „Ozonski splet″ (¹), ki ponuja pregled stanja v vsej Evropi.

Anna se pomika po zemljevidu Belgije in poveča opazovalno postajo v središču Bruslja, manj kot dva kilometra od njenega doma.

Meritve izpred nekaj minut kažejo visoke ravni ozona v Bruslju. Na spletni strani napovedujejo, da bodo vrednosti presegle ciljne vrednosti EU kasneje istega dne ter ponovno naslednji dan ( slika 1).

Anna odide iz stavbe in se odpravi na najbližjo postajo podzemne železnice, ki je oddaljena 10 minut hoda. Na cesti se vpliv prometnih težav mesta zlahka v celoti opazi – in vonj tudi.

Izpušne emisije iz avtomobilov v središču Bruslja ter v vseh velikih mestih dražijo dihalne poti, oči in pljuča. Anna in Johan zavijeta proti bližnji postaji vlaka in se odpravita na podeželje.

Kmalu vstopita v nacionalni park malo izven Bruslja. Na znaku prebereta, da sta obiskala območje Natura 2000 – del vseevropske ekološke mreže, ki je bila vzpostavljena, da bi zavarovali naravne habitate in ohranili območje življenja rastlin in živali.

Slika 1 / Lokacija in ravni ozona na postajah za opazovanje kakovosti zraka v Bruslju 27. julija 2008. Ko vrednosti ozona presežejo varno raven, se prikaže rdeč trikotnik kar pomeni, da morajo lokalne oblasti obvestiti javnost in predlagati previdnostne ukrepe. Vir: EEA, 2008.

Toda kaj je ta vonj? Traktor posipava tekoči gnoj na bližnje polje. Anna pomisli, da je to zoprno, vendar je tudi del resničnega življenja na podeželju, ki je v Johanovih slikanicah prikazan nekoliko bolj romantično.

Oster vonj povzroča nič manj kot 40 različnih kemijskih substanc, ki jih oddaja gnoj. Amoniak (NH₃), hlapna dušikova spojina, je ena izmed njih. Zelo visoke koncentracije NH₃ so jedke in lahko poškodujejo dihalne poti. Toda ravni tu niso nevarne za zdravje ljudi. Anna si lahko oddahne in vdihne, pa četudi je zrak nekoliko smrdljiv.

Dušik je v naravi pomembna hranilna snov. Reaktivne dušikove oblike naše telo dejansko uporablja za proizvajanje beljakovin. Vendar pa lahko preveč dušika povzroči hude okoljske in zdravstvene težave.

„Kisel dež″ nastaja, kadar so v zraku prisotne visoke ravni žveplovega in dušikovega oksida. Ena izmed velikih zgodb o uspehu v zvezi s politiko o onesnaženju zraka v zadnjih desetletjih je veliko zmanjšanje emisij žveplovega dioksida. Emisije žvepla je 32 članic Agencije zmanjšalo za 70 % med letoma 1990 in 2006. Dušik pa po drugi strani ni bil tako uspešno zmanjšan.

Ker emisije žvepla upadajo, je dušik zdaj v našem zraku glavna sestavina, ki zakisljuje. Kmetijstvo in transport sta poglavitna vira onesnaženja z dušikom. Samo kmetijstvo proizvede več kot 90 % emisij amoniaka (NH₃).

Nenadoma je Johan, ki je še negotov na nogah, izgubil ravnotežje ter padel v grm pekočih kopriv. Anna ga je pobrala in očistila ter opazila koprive povsod. Živo se jih spomni iz otroštva, ko so rasle na sosedovem vrtu. Takrat so koprive rasle okoli kupa komposta, ki se je uporabljal tudi kot odlagalno mesto za perutninski gnoj.

To ni bilo naključje – pekoče rastline so pokazatelj visoke koncentracije dušika v prsti.

„Evtrofikacija″ je najbolj verjeten vzrok za razrast pekočih kopriv, ki obdajajo Johana. Do nje pride, kadar je ekosistemu na voljo preveč kemičnih hranilnih snovi (kot je N) bodisi na kopnem ali v vodi. V vodi se pojavi čezmerna rast rastlin in zatem propad, to pa privede do nadaljnjih učinkov, vključno prekomerno porabo kisika. Ribe, druge živali in rastline se zadušijo, ko se zaloga kisika porabi.

Obilne koprive na tem območju pomenijo, da kljub temu, da je razglašeno za območje Natura 2000, to območje ni imuno na usedline dušika, ki se prenaša po zraku. Ograja, ki ščiti območje, ne zagotavlja nobene obrambe – pravzaprav bi območje pred snovmi, ki se prenašajo po zraku lahko povsem zaščitili le s steklenjakom.

Ker onesnaženje zraka ne pozna nacionalnih meja, se je treba s to težavo ukvarjati na mednarodni ravni. Konvencijo Združenih narodov o čezmejnem onesnaženju zraka na velike razdalje (Konvencija LRTAP), sprejeto leta 1979, je podpisalo 51 držav in predstavlja osnovo mednarodnega boja proti onesnaženju zraka.

Vzporedno s tem je EU oblikovala politike, ki skupne emisije vsake države članice omejujejo z zakonskimi omejitvami. Direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij (NECD) je ključna politika EU. Določa „zgornje meje″ za naslednja onesnaževala: žveplov dioksid (SO₂), dušikovi oksidi (NO_X), nemetanove hlapne organske spojine (NMVOC) in amoniak (NH₃). Države članice morajo te zgornje meje izpolniti do leta 2010.

Po mnenju EEA so nadaljnja znižanja emisij še vedno potrebna, da bi ustrezno zaščitili okolje in zdravje. Analiza najnovejših podatkov NECD (²), ki jo je izvedla EEA, kaže, da je pričakovati, da 15 držav članic ne bo doseglo vsaj ene izmed štirih zgornjih mej; 13 pa jih naj ne bi doseglo zgornjih mej za dve onesnaževali, ki vsebujeta dušik: NO_X in NH₃ (³).

Leta 2009 namerava Evropska komisija objaviti predlog revizije trenutne NECD, vključno s strožjimi zgornjimi mejami za leto 2020. Verjetno bodo prvič predlagane nacionalne meje za drobne trde delce (PM_2.5).

NECD se odraža v direktivah o kakovosti zraka, ki določajo mejne in ciljne vrednosti za glavna onesnaževala zraka. Nova direktiva, imenovana Čistejši zrak za Evropo (CAFE), je bila sprejeta aprila 2008. Prvič določa zakonsko obvezujoče mejne vrednosti za koncentracije PM_2.5 (drobni trdi delci), ki jih je treba doseči do leta 2015. Evropska komisija tudi nalaga nalogo državam, ki niso zagotovile prejšnjih mejnih vrednosti, in je sprožila postopek za ugotavljanje kršitev v primerih, ko niso bili opredeljeni zadostni ukrepi za izboljšanje izvajanja.

Zvečer je Anna ob gledanju večernih poročil videla, da je vlada izdala opozorilo o kakovosti zraka, ker so ravni ozona presegle prag EU. Opozorilo ljudem, ki imajo težave z dihali, svetuje uvedbo previdnostnih ukrepov, na primer izogibanje telesnemu naporu, dokler so ravni ozona visoke.