Na poti h globalni trajnosti

Globalna in obsežnejša zaveza trajnosti je spodbuden pristop. Priznavanje, da je trajnostni razvoj za države v razvoju in razvite države izziv in nuja pa korak v pravo smer.

V zvezi s tem je splošni cilj sedmega okoljskega akcijskega programa Evropske unije v skladu s cilji trajnostnega razvoja: „Leta 2050 živimo dobro znotraj okoljskih omejitev našega planeta." V EU je bilo uvedeno precejšnje število ukrepov za dosego tega cilja. Vendar države ali skupine držav, ki delujejo skupaj (kot je EU), zaradi globalne razsežnosti našega gospodarstva in okolja težko same rešujejo okoljske težave. Na primer, izpusti toplogrednih plinov ne glede na to, kje so bili izpuščeni, prispevajo h koncentracijam izpustov toplogrednih plinov v ozračju na svetovni ravni, pri čemer se posledice kažejo daleč stran od vira – in morda segajo daleč v prihodnost.

Brez prizadevanj in prehoda na resnično trajnost na svetovni ravni lahko ogrozimo blaginjo in kakovost življenja na planetu. Naše poročilo z naslovom „Evropsko okolje: Stanje in napovedi 2015" (SOER 2015) kaže, da sedanji vzorci potrošnje in proizvodnje izboljšujejo kakovost našega življenja – a jo, paradoksalno, hkrati tudi ogrožajo.

Približevanje mejam zmogljivosti

Iz poročila SOER 2015 je razvidno tudi, da obstajajo nekateri znaki, ki nakazujejo, da se naša gospodarstva približujejo mejam zmogljivosti okolja, v katero so umeščena, ter da že čutimo nekatere učinke materialnih in okoljskih omejitev. Iz razpoložljivih ocen je mogoče razbrati, da skupna svetovna potrošnja za več kot 50 % presega obnovitveno sposobnost našega planeta. Povedano drugače, porabimo več, kot lahko naš planet v določenem obdobju ustvari, ne da bi se s tem oslabila njegova proizvodna zmogljivost.

Nekateri globalni megatrendi vzbujajo dodano skrb. Danes se manj kot 2 milijardi od skupaj 7 milijard svetovnega prebivalstva štejeta kot potrošniki srednjega sloja. Do leta 2050 naj bi število ljudi na planetu doseglo 9 milijard, več kot 5 milijard pa naj bi jih pripadalo srednjemu sloju. Ta rast bo najverjetneje okrepila svetovno tekmovanje za vire in še dodatno obremenila ekosisteme.

Globalna raba snovi se lahko do leta 2030 podvoji. Svetovne potrebe po energiji in vodi naj bi bile v naslednjih 20 letih večje za 30 do 40 %. Podobno naj bi se skupne potrebe po hrani, krmi in vlakninah do leta 2050 povečale za približno 60 %.

Vse hujše pomanjkanje virov in vse bolj neizprosna tekma zanje vzbujata skrb glede varnosti dostopa do ključnih virov. Zaradi vse večje zaskrbljenosti glede zanesljivosti oskrbe s hrano, vodo in energijo je v zadnjih 5 do 10 letih prihajalo do obsežnejših prodaj zemljišč držav v razvoju tujim vlagateljem.

Evropa in globalna trajnost

Evropska unija je kot proizvajalec in potrošnik pomemben globalni akter. Ekološki odtis v večini evropskih držav trenutno presega razpoložljivo biološko produktivno površino ali „biološko zmogljivost". Poleg tega zaradi trgovanja EU z ostalim delom sveta, ki je povezan s potrošnjo v EU, precejšen delež pritiskov na okolje, občutijo zunaj EU. V zadnjem desetletju se je zaradi porabe v EU, povečal delež okoljskega odtisa, onkraj meja EU, in sicer pri rabi tal, vode in snovi ter izpustih v zrak.

V zadnjih letih so bila svetovna okoljska vprašanja opredeljena v smislu prelomnih točk, omejitev in vrzeli. Ta opredelitev se za zdaj še ne kaže v družbi, gospodarstvih, finančnih sistemih, političnih ideologijah in sistemih znanja, ki še vedno ne delujejo v smislu omejitev na planetarni ravni. Vendar ima naš planet omejene količine ključnih virov, kot so vode in tla.

V svetovnem gospodarskem sistemu z omejenimi viri, ki se spopada z vse večjimi globalnimi potrebami in vse večjo degradacijo okolja, je z viri gospodarno in zeleno gospodarstvo edina primerna izbira. Prehod na zeleno gospodarstvo vključuje temeljne spremembe načina proizvodnje in potrošnje blaga oziroma ponudbe in rabe storitev, gradnje mest, prevoza ljudi in tovora, pridelave hrane itd.

Politik, usmerjenih v okolju prijaznejše gospodarstvo, ni treba šteti za ovire ali strošek. Prav nasprotno, preoblikovati jih je mogoče v priložnosti. Veliko gospodarskim dejavnostim v Evropi je uspelo zmanjšati potrebe po snoveh in zmanjšati izpuste ali pretrgati povezavo med gospodarsko rastjo in izpusti. Na primer, okoljska dejavnost se je med letoma 2000 in 2011 povečala za več kot 50 %. To je ena od redkih gospodarskih dejavnosti v EU, ki je po finančni krizi leta 2008 doživela razcvet.

Podobno je mogoče tudi rast prebivalstva in vse večje tekmovanje za vire šteti kot sile, zaradi katerih bodo sistemske spremembe nujne. Za uvedbo sprememb, je treba najprej začeti graditi prostorsko načrtovana mesta po vsem svetu, s ključnimi sistemi, kot so energija, mobilnost in prevoz, ki ne obremenjujejo naravnega kapitala in so čim bližje ničelni stopnji ogljika in odpadkov.

Hans Bruyninckx
Izvršni direktor EEA

Uvodnik, objavljen v Glasilu EEA, št. izdaje 2015/3, september 2015