Biotska raznovrstnost – ekosistemi

Vendar smo trenutno priča nenehni izgubi biotske raznovrstnosti, kar ima daljnosežne posledice za naravni svet in človekovo blaginjo. Glavni vzroki za to izgubo so spremembe naravnih habitatov zaradi sistemov intenzivne kmetijske proizvodnje; gradnja; kamnolomi; čezmerno izkoriščanje gozdov, oceanov, rek, jezer in tal; invazivne tuje vrste; onesnaževanje ter globalne podnebne spremembe. Zaradi izjemno pomembne vloge biotske raznovrstnosti pri trajnosti in vzdržnosti našega sveta in življenja je ta stalna izguba še toliko bolj zaskrbljujoča.

V Evropi človek s svojimi dejanji vpliva na biotsko raznovrstnost vse od širitve kmetijstva in živinoreje pred več kot 5 000 leti. Vendar so kmetijske in industrijske revolucije v preteklih 150 letih privedle do drastičnih in vedno večjih sprememb v rabi tal, povečanja intenzivnosti kmetijstva, urbanizacije in opuščanja zemljišč. Posledica tega je bil propad številnih praks (npr. tradicionalnih metod kmetovanja), ki so prispevale k ohranjanju pokrajin z veliko biotsko raznovrstnostjo.

Velika potrošnja na prebivalca in proizvodnja odpadkov v Evropi pomenita, da se naš vpliv na ekosisteme razteza prek naše celine. Evropski življenjski slog je močno odvisen od uvoza virov in blaga iz celega sveta, kar pogosto spodbuja netrajnostno izkoriščanje naravnih virov zunaj Evrope.

Novi svetovni cilji in cilji EU za zaustavitev in odpravo izgube biotske raznovrstnosti do leta 2020 so velikopotezni, zato bomo za njihovo dosego potrebovali boljše izvajanje politik, medpanožno usklajevanje, pristope k upravljanju ekosistemov in širše razumevanje pomena biotske raznovrstnosti. 

Politike EU na to temo

Čeprav je bilo na različnih ravneh ugotovljeno, da cilj zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti še ni bil dosežen, je določitev tega cilja nedvomno vplivala na večjo ozaveščenost javnosti. Od leta 2001 so se politike, ki obravnavajo izgubo biotske raznovrstnosti, in kazalniki napredka bistveno izboljšali.

Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 bo prispevala k temu, da se bodo potrebe po biotski raznovrstnosti še nadalje upoštevale pri določanju in izvajanju področnih politik. Strategija s svojimi šestimi cilji obravnava naravo (cilj 1), ekosisteme in njihovo obnovitev (cilj 2), trajnostno rabo evropskih naravnih, kopenskih in morskih virov s kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom (cilja 3 in 4), problematiko tujih vrst (cilj 5) in globalne vplive EU (cilj 6). Strategija prispeva k doseganju cilja naravnega kapitala iz sedmega okoljskega akcijskega programa (Sedmi okoljski akcijski program) do leta 2020 z naslovom „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“, ki je začel veljati januarja 2014 in bo usmerjal evropsko okoljsko politiko do leta 2020. Oba sledita dolgoročni viziji na tem področju do leta 2050.

Strategija o biotski raznovrstnosti – vizija in krovni cilj
Vizija
Do leta 2050 se biotska raznovrstnost Evropske unije ter ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja, tj. njen naravni kapital, zavarujejo, ocenijo in na primeren način obnovijo zaradi lastne vrednosti biotske raznovrstnosti in zaradi njene nepogrešljivosti za človekovo blaginjo in gospodarsko uspešnost ter tako, da se bo mogoče izogniti uničujočim spremembam, povezanim z izgubo biotske raznovrstnosti.
Krovni cilj
Zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev v EU do leta 2020 in jih, kolikor je mogoče, obnoviti ter obenem povečati prispevek EU k preprečevanju svetovne izgube biotske raznovrstnosti.

Strategija za biotsko raznovrstnost do leta 2020 je nadaljevanje Akcijskega načrta EU o biotski raznovrstnosti iz leta 2006, ki upošteva izkušnje iz njegovega izvajanja in izraža večjo velikopoteznost. Poleg tega je zasnovana in v celoti skladna s Konvencijo ZN o biološki raznovrstnosti, ki je najpomembnejša svetovna politika o biotski raznovrstnosti, namenjena zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti in posledično izgube ekosistemskih storitev do leta 2020. 

Oktobra 2010 se je 193 pogodbenic Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti, vključno z EU in vsemi državami članicami EU, srečalo na Japonskem. Na tem desetem zasedanju pogodbenic Konvencije so bili sprejeti številni pomembni sporazumi, vključno s t. i. cilji iz Aichija, ki določajo okvir za posamezne države, ki bodo začele izvajati pomembne dejavnosti za ohranitev, spodbujanje in obnovitev biotske raznovrstnosti, ekosistemov in njihovih storitev. 

Kot pogodbenica Konvencije mora EU svojo politiko o biotski raznovrstnosti uskladiti s temi mednarodnimi zavezami. To se odraža v Sedmem okoljskem akcijskem programu in njenem cilju politike do leta 2020 ter viziji do leta 2050. Vizija do leta 2030, ki je določena v ciljih trajnostnega razvoja ZN, nadalje spodbuja in potrjuje postopek politike, zlasti z vidika njihovega vključevanja v področne politike. 

Leta 2015 je bilo z vmesnim pregledom strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2020 potrjeno, da sta izguba biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev v EU po poročilu o biotski raznovrstnosti EU iz leta 2010 še večja. To potrjuje tudi poročilo Evropske agencije za okolje Evropsko okolje – stanje in napovedi 2020. Takšno poslabšanje je skladno s svetovnimi gibanji in resno vpliva na to, da bi lahko biotska raznovrstnost zadostila človekovim potrebam v prihodnosti. Medtem ko številni lokalni uspehi kažejo, da imajo ukrepi na terenu pozitivne rezultate, je treba te primere okrepiti tako, da bodo imeli merljiv vpliv na splošno negativno gibanje. 

Politika EU za varstvo narave temelji na dveh glavnih zakonodajnih aktih: direktivi o pticah in direktivi o habitatih. Obe direktivi sta temelj omrežja Natura 2000, tj. omrežje zaščitenih območij za ohranitev vrst in habitatov posebnega evropskega pomena.

Za kopenske in morske vode obstajata dve ločeni okvirni direktivi: okvirna direktiva o vodah in okvirna direktiva o morski strategiji. V njih so določeni cilji za ekosisteme in njihove storitve, pri čemer bodo biotski in abiotski elementi ekosistemov prispevali k izvajanju ciljev strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2020 in sedmega okoljskega akcijskega programa z vidika biotske raznovrstnosti. 

Dejavnosti Evropske agencije za okolje (EEA)

Evropska agencija za okolje (EEA) si dejavno prizadeva oblikovalcem politike in evropskim državljanom zagotoviti najnovejše razpoložljive informacije o evropski biotski raznovrstnosti in ekosistemih. Njena splošna naloga na tem področju je podpirati in upoštevati razvoj in izvajanje politike s pomočjo podatkov, informacij/kazalnikov in ocen, ki vključujejo analize vrst in habitatov s širšimi ocenami ekosistemov in njihovih storitev. 

Agencija EEA podpira zgoraj navedeni direktivi o naravi s poročanjem prek platforme Reportnet in središča za podatke o biotski raznovrstnosti, poleg tega tesno sodeluje z Evropskim okoljskim informacijskim in opazovalnim omrežjem agencije EEA (Eionet) in Evropskim tematskim centrom za biotsko raznovrstnost. Med ključne dejavnosti spadajo: 

• evropski informacijski sistem za biotsko raznovrstnost (BISE);
• evropski naravovarstveni informacijski sistem (EUNIS);
• Natura 2000;
• racionalizacija kazalnikov evropske biotske raznovrstnosti (SEBI2020);
• inovativni projekt o računovodstvu za naravni kapital in ekosistemske storitve (KIP INCA);
• kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev (MAES).

Napovedi za prihodnost

Nadaljnji razvoj informacijskih sistemov agencije EEA  je nujen, da se doseže skladnost z direktivama o naravi ter strategijami biotske raznovrstnosti EU in svetovne biotske raznovrstnosti. Agencija EEA bo nadalje razvijala zlasti Evropski informacijski sistem za biotsko raznovrstnost, tj. spletni portal, ki na enem mestu zbira informacije o evropski biotski raznovrstnosti (tj. politike, podatke in ocene). 

Poleg tega bo še naprej oblikovala kazalnike in ocene na podlagi tehtnih, pravočasnih in politično ustreznih metodologij. Pri tem bo upoštevala potrebe, ki bodo izvirale iz analize učinkovitosti politike, zlasti iz vmesnega pregleda strategije o biotski raznovrstnosti do leta 2020 ter ocen subglobalnih/regionalnih ekosistemov, in podpirala vmesniške platforme za znanstveno politiko na evropski in svetovni ravni, npr. medvladno platformo za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES).