Politični instrumenti

Ko so bile oblikovane prve evropske okoljske politike, so bili številni instrumenti politike osredotočeni zgolj na posamične okoljske težave. Ker noben posamezen instrument politike ne more zagotoviti rešitev za vse težave, se je spekter politik postopoma razširil, da bi se reševale vse bolj kompleksne težave, povezane z okoljem in zdravjem. Danes številni ukrepi na področju okoljske politike združujejo:

• tradicionalne regulativne pristope, včasih imenovane „upravljalni in nadzorni ukrepi“ (na primer emisijski standardi, prepovedi strupenih snovi, instrumenti prostorskega načrtovanja);
• tržne instrumente (kot so okoljske dajatve in trgovanje z emisijami toplogrednih plinov);
• ozaveščanje (vključno, na primer, z nalepkami o energijski učinkovitosti in kampanjami obveščanja).

V zadnjem, sedmem okoljskem akcijskem programu EU je zagotovljen celovit okvir za te ukrepe politike. Program določa dolgoročni cilj – „dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“.

Smo približno na polovici poti med začetkom oblikovanja prve okoljske politike na evropski ravni, ki se je začelo v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in uresničitvijo cilja trajnosti do leta 2050, kot je opredeljen v sedmem okoljskem akcijskem programu. Evropska okoljska politika je priznana kot ena najodločnejših na svetu. Brez te politike bi bilo naše okolje precej drugačno, kot je razvidno iz zadnje ocene Evropske agencije za okolje z naslovom „Evropsko okolje – stanje in napovedi 2020“.Ob pripravi takšnih ocen se v želji, da bi izboljšali okoljsko politiko ter njeno izvajanje in zasnovo, porajajo vprašanja, kot so „kaj deluje“, „kako deluje“, „kakšni so stroški“ in „kakšni so osnovni pogoji za učinkovito delovanje“. Ocena politike pomaga odgovoriti na vsa ta vprašanja.

Običajno ocene temeljijo na različnih merilih ocenjevanja. Ta merila so pogosto osredotočena na ustreznost politik, njihovo učinkovitost in uspešnost ter njihovo usklajenost, pa tudi na dodano vrednost politik na evropski, nacionalni ali lokalni ravni. Nedavno je bil pomen teh meril priznan v okviru pobud EU za izboljšanje pravne ureditve, znanem tudi kot sveženj za boljšo pravno ureditev. Za oceno okoljskih politik na podlagi teh meril so na voljo številna orodja in metode za ocenjevanje, na primer zbirka EVALSED, ki jo je pripravila Evropska komisija.

Evropska agencija za okolje oblikovalcem politik in javnosti zagotavlja okoljske informacije ter prispeva k ocenjevanju okoljske politike. Delo agencije je bilo najprej osredotočeno na učinkovitost politik (na primer na projekt poročanja o okoljskih ukrepih), nato pa se je razširilo in usmerilo tudi na:

• metodologije za ocenjevanje, da bi se dodatno izboljšalo razumevanje povezave med politikami in spremembami stanja evropskega okolja;
• učinek politik na posamične sisteme, kot je denimo mobilnost, za boljše razumevanje in oceno, kako lahko politike prispevajo k prehodu na bolj trajnostno družbo v Evropi;
• vključevanje okoljskih politik v druga področja politik (na primer skupna ribiška politika).

Publikacije Evropske agencije za okolje, ki prispevajo k oceni okoljske politike, so na voljo tukaj.

• Podatkovna zbirka ocen, ki jih je izvedla Evropska komisija ali pa so bile izvedene po njenem naročilu
• Glosar OECD ključnih pojmov v zvezi z ocenjevanjem in upravljanjem, ki temelji na rezultatih
• Climate-Eval, spletna izkustvena skupnost Globalnega sklada za okolje na področju ocenjevanja podnebnih sprememb in razvoja
• Evropska mreža okoljskih ocenjevalcev
• Prvi okoljski akcijski program
• Sedmi okoljski akcijski program: „dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“.