Zemljišča in tla v Evropi – nenehno širjenje mestnega betona?

Leta 2018 je program EU za opazovanje Zemlje Copernicus končal še en krog vseevropskega kartiranja, ki je podlaga za podrobno analizo pokrovnosti tal ter delno tudi rabe zemljišč v državah članicah in sodelujočih držav z EEA. Kot kažejo rezultati spremljanja iz podatkovne zbirke Corine (usklajevanje informacij o okolju), je pokrovnost tal v Evropi od leta 2000 razmeroma stabilna, pri čemer približno 25 % površine pokrivajo orna zemljišča in trajni nasadi, 17 % pašniki, 34 % pa gozdovi. Vendar pa je ob natančnejšem pregledu nedavnih sprememb pokrovnosti tal mogoče ugotoviti dva pomembna trenda.

Prvi je nadaljevanje širjenja mest in druge betonske infrastrukture. Čeprav pozidane      površine pokrivajo manj kot 5 % širšega ozemlja držav EEA, je območje, ki je bilo pozidano (z betonom ali asfaltom) med letoma 2000 in 2018, precej obsežno, saj po velikosti skoraj dosega površino Slovenije. Dobra novica je, da se je hitrost širjenja pozidanih      površin upočasnila, in sicer s 1.086 km² na leto med letoma 2000 in 2006 na 711 km² na leto med letoma 2012 in 2018.

Drugi trend pa je, da so največji delež izgub glede pokrovnosti tal utrpela kmetijska zemljišča, predvsem zaradi širitve mest in opuščanja      kmetijske dejavnosti, medtem ko so skupne površine gozdov ostale nespremenjene. Površina izgubljenih njivskih površin, pašnikov in naravnih travnikov je bila po velikosti primerljiva      povečanju  pozidanih      površin. Ker je bila večina evropskih mest zgrajena na najboljših kmetijskih       zemljiščih in je tudi obdana z njimi, so prav rodovitna kmetijska zemljišča tista, ki se pogosto izkoristijo za pozidavo. Na srečo se zdi, da se je zmanjševanje spremembe rabe kmetijskih površin pomembno upočasnilo, v obdobju 2012–2018 pa se je skoraj ustavilo.

Mestno prebivalstvo in mesta še naprej rastejo

Danes skoraj tri četrtine Evropejcev živi v mestih. Po pričakovanjih naj bi se mestno prebivalstvo Evrope še naprej povečevalo, in sicer za skoraj 30 milijonov dodatnih ljudi do leta 2050. Za naraščajoče število prebivalcev Evrope in čedalje številnejše mestno prebivalstvo bo treba zgraditi dodatna stanovanja in infrastrukturo (ceste, šole, omrežja za oskrbo z vodo in objekte za ravnanje z odpadki).

Rast prebivalstva pa ni edini razlog za širjenje mest in pozidavo       zemljišč ter s tem povezane degradacije tal. Tudi čedalje višji prihodki imajo pomembno vlogo, saj pogosto pomenijo večje hiše, več počitniških domov in letovišč na obali, pa tudi več gospodarskih in industrijskih objektov, da bi zadovoljili vse večje povpraševanje potrošnikov. Širitev mestnih območij in njihove infrastrukture je v veliki meri povezana z naraščanjem socialno-ekonomskih koristi, ki jih v zadnjih desetletjih uživa veliko Evropejcev. Nekatere od teh sprememb življenjskega sloga imajo dolgotrajne negativne posledice ne le za podeželje in naravne krajine, temveč tudi za sama mesta.

Čedalje bolj razdrobljene      krajine

Čeprav se je drobljenje      krajin med letoma 2012 in 2015 upočasnilo, še vedno narašča v vseh 39 državah EEA, kar vpliva zlasti na podeželska in redko poseljena območja.

Ceste in železnice povezujejo ljudi ter mestna in podeželska območja, vendar pogosto pomenijo ovire za širjenje prostoživečih živali in rastlin. S tem, ko se mestna območja in njihova podporna infrastruktura širijo v      krajinah, se habitati drobijo na čedalje manjše prostorske segmente. Vrste, ki živijo na teh čedalje manjših prostorskih segmentih, so pogosto prisiljene živeti z manj viri, njihov genski sklad pa postaja vedno bolj siromašen. Kadar velikost živalske populacije na nekem območju pade pod kritično raven, lahko vrsta na tem območju tudi izumre. Zato je številne vrste mogoče najti le na podeželskih ali zavarovanih območjih. Poleg tega se mnoge divje živali pri poskusu prečkanja ovir, kot so avtoceste, poškodujejo ali poginejo.

Problematiko razdrobljenosti      krajine obravnavajo številne politike EU, vključno s krovno strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, ki ima      namen      ustaviti zmanjševanje biotske raznovrstnosti. V praksi je ta strategija podprta s konkretnimi ukrepi, kot je vzpostavitev zelene infrastrukture, tj. strateško načrtovanega omrežja naravnih in polnaravnih območij, ki naj bi pomagalo vrstam, da se selijo in širijo po      krajini. V tem okviru številne evropske države gradijo prehode za prostoživeče živali – tunele ali mostove, ki jim omogočajo, da prečkajo avtoceste in kanale. Ti prehodi so lahko glede na njihovo lokacijo in vrste na zadevnem območju na lokalni ravni v veliko pomoč. Tudi žive meje in drevoredi v odprtih krajinah spodbujajo povezanost habitatov, obenem pa zmanjšujejo erozijo tal zaradi vetra.

Razdrobljenost      krajine se pojavlja celo na zavarovanih območjih, vendar je povečevanje razdrobljenosti na zavarovanih območjih, ki so del omrežja Natura 2000 EU, opazno manjše v primerjavi z nezavarovanimi, kar kaže, da imajo dobro izvedeni naravovarstveni ukrepi pozitiven učinek.

Opuščanje kmetijskih zemljišč

Razdrobljenost      krajine, tako kot številne druge problematike okoljske politike, predstavlja dilemo. Po eni strani širitev prometnih omrežij drobi      krajino in ustvarja dodatne pritiske na ekosisteme, vključno z onesnaževanjem, po drugi strani pa to prinaša tudi gospodarske priložnosti (npr. delovna mesta v turizmu, industriji ali biogospodarstvu) za podeželske skupnosti, ki so pogosto močno odvisne od kmetijstva in prizadete zaradi opuščanja kmetijskih zemljišč.

Za nekatere podeželske skupnosti je opuščanje kmetijske rabe zemljišč posebej zaskrbljujoče, zlasti v oddaljenih regijah, kjer se lokalno gospodarstvo močno opira na kmetijske dejavnosti majhnih kmetij z nizko produktivnostjo. V takih skupnostih se mlade generacije vse pogosteje selijo v mesta, majhne kmetije pa gospodarsko težko tekmujejo z bolj strukturiranim in intenzivnim kmetijskim trgom. V naslednjih 20 do 30 letih naj bi po pričakovanjih bile v nekaterih delih Evrope opuščene velike površine kmetijskih zemljišč.

Opuščene in neobdelane površine bo preraslo rastlinje, vključno z gozdovi. Toda po stoletjih ekstenzivne rabe zemljišč, na primer za pašo ovac ali koz, se ob naravni obnovi rastlinja pogosto vzpostavijo ekosistemi z manj vrstami. Da bi ohranili habitate in vrste v EU, je zato pogosto bolje podpirati kmete pri izvajanju ekstenzivnega kmetijstva z veliko naravno vrednostjo. Nove spodbude, kot so diverzifikacija virov dohodka (npr. turizem) in premijske cene za visoko kakovostne kmetijske proizvode, lahko pomagajo spremeniti te trende.

Intenzivna raba zemljišč vpliva na tla in njihove funkcije

Zaradi urbanizacije ter rastočega prebivalstva in gospodarstva po eni strani ter opuščanja zemljišč po drugi v Evropi sedaj več ljudi živi na manjšem območju in je odvisno od njega. Medtem ko se nekatera območja soočajo z depopulacijo in upadom kmetijskih in gospodarskih dejavnosti, se druga zemljišča – tako mestna kot tudi kmetijska – uporabljajo vedno bolj intenzivno.

Tla predstavljajo skoraj      nevidno interakcijo med ogromnim številom različnih organizmov     , ki živijo v tleh, organsko      snovjo      rastlin in korenin ter snovmi iz preperelih kamnin      in sedimentov. To občutljivo plast biomase na površini zemeljske skorje je mogoče obravnavati kot samostojen ekosistem. Intenzivna raba zemljišč lahko na različne načine, na primer s pozidavo tal, erozijo, zbijanjem in onesnaženjem tal, bistveno prizadene      tla in njihove funkcije.

Pozidana tla       z zgradbami, asfaltom ali betonom       med drugim zmanjšajo      sposobnost tal za       sprejemanje      in zadrževanje       vode      ali možnost      pridelave  hrane. Uporaba težkih strojev lahko spremeni strukturo tal in povzroči njihovo zbitost, zaradi česar se zmanjša delež zraka in vode v delih tal, v katerih korenine rastlin črpajo vodo in hranila ter v katerih živali v tleh in mikroorganizmi razgrajujejo organske snovi. Pozidana ali močno zbita tla sprejmejo manj padavinske vode     , kar povečuje površinski odtok, erozijo tal in poplavno ogroženost.

Večja pridelava je pogosto odvisna od mineralnih      gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, pa tudi od nekaterih kmetijskih praks, ki lahko povzročajo erozijo in onesnaženost. Tako na primer monokulturna pridelava koruze lahko povečuje erozijo. Erozija rodovitne vrhnje plasti tal       zmanjšuje pridelek in tako vpliva na dohodke kmetov. Vpliva lahko tudi na biotsko raznovrstnost, saj se v vrhnji plasti tal      nahaja največje število najbolj raznovrstnih talnih organizmov. Po nekaterih ocenah je sedanja srednja stopnja erozije tal z vodo 1,6-krat višja od povprečne stopnje nastajanja tal v EU. Pomembna vzroka erozije tal sta tudi veter in izgube med spravilom pridelkov     .

Podobno lahko prekomerna uporaba mineralnih gnojil onesnažuje tla s kadmijem (glej „Intervju – Onesnaženost tal: zaskrbljujoča zapuščina industrializacije“) in vpliva na način delovanja ekosistemov tal (glej „Intervju – Tla: živi zaklad pod našimi nogami“). Onesnaževala lahko z erozijo tal ali poplavami vstopijo v vodne tokove, pronicajo      v podzemne vode      in se širijo dalje. Prakse ravnanja z odpadki, kot sta odlaganje odpadkov na odlagališčih ali izpuščanje odpadne vode na zemljišča, lahko v tla vnesejo       onesnaževala, vključno z mikroplastiko. Industrijsko onesnaževanje v Evropi ureja zakonodaja EU, zato se je znatno zmanjšalo. Vendar pa industrijski obrati še vedno izpuščajo nekatera onesnaževala na tla. Na spletnem portalu (Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal), ki ga upravljata EEA in Evropska komisija, so objavljene vse informacije o tem, koliko onesnaževal in katera onesnaževala izpusti kateri obrat, za 30.     000 obratov in 91 onesnaževal. Poleg znanih in zakonsko urejenih onesnaževal je v zadnjih letih vse večja pozornost namenjena novim onesnaževalom, ki onesnažujejo evropska tla, kot so obstojne organske spojine     , ki se uporabljajo v fitofarmacevtskih sredstvih. Glede na njihove morebitne vplive bodo verjetno potrebni novi ukrepi za zaščito okolja in zdravja ljudi.

Onesnaženost pa ni vedno povezana z lokalnimi viri onesnaževanja. Veter in dež lahko prenašata onesnaževala po zraku      in jih odložita tudi na najbolj nedostopne dele sveta. Ko onesnaževala pridejo v tla, se tam kopičijo in vplivajo na ekosisteme, na podoben način kot v jezerih in oceanih.

Ohranjanje in povezovanje naravnih območij, ponovna uporaba in recikliranje urbanih območij

Preprečevanje degradacije in trajnostna uporaba virov je edina možnost, ko gre za tako dragocena      in omejena      vira     , kot so zemljišča in tla.

EU si v skladu s svetovnimi cilji trajnostnega razvoja prizadeva doseči »ničelno      neto pozidavo      zemljišč do leta 2050«. Eden od očitnih načinov za omejitev širjenja mest je prizadevanje za boljši izkoristek obstoječega mestnega prostora. Danes recikliranje tal in zgoščevanje (npr. z revitalizacijo starih industrijskih območij za infrastrukturne namene ali širitev mest) predstavljata le del (13 %) novega razvoja (glej kazalnik EEA in pregledovalnik recikliranja tal), pozidava      zemljišč pa še dalje ostaja pereča problematika (glej pregledovalnik podatkov o pozidavi      zemljišč). Evropski prostorski načrtovalci, zlasti urbanisti bodo morali prevzeti vodilno vlogo pri omejevanju širjenja mest z načrtovanjem strnjenih, a zelenih mest s ključnimi dobrinami na dosegu roke ali sistemi mobilnosti, zasnovanimi tako, da zmanjšajo razdalje in čas potovanja, ali obsežnim omrežjem zelene infrastrukture, ki bo povezovalo vsa naravna območja po vsej celini.

Za uresničitev teh načrtov je treba vključiti širok krog zainteresiranih strani in najti odgovore na ključna vprašanja glede gospodarjenja s tlemi (glej Upravljanje – sodelovanje za trajnostno gospodarjenje z zemljišči).