Zemljišča in tla: prizadevanja za trajnostno rabo in gospodarjenje s temi bistvenimi viri

Krajine so se skozi zgodovino vedno spreminjale zaradi delovanja naravnih sil in človekovih posegov. Gore se dvigajo in pogrezajo, erozija odnaša skalovje, reke usihajo ali spremenijo svoj tok, poplavne ravnice nastajajo in izginjajo. Ljudje smo izravnali hribe, spremenili obale v odlagališča, izsušili številna mokrišča, odstranili vrhove gora za namene rudarstva, ustvarili umetna jezera in jezove, posekali gozdove in ustvarili polja in pašnike, ter soustvarili nove krajine. Človekove dejavnosti na tak ali drugačen način spreminjajo čedalje večji delež krajin našega planeta in pokrovnost tal. Mesta, kmetijstvo in gozdarstvo danes pokrivajo približno 80 % površin Evrope.

Pritisk na zemljišča in tla narašča

Urbana območja Evrope se širijo, pogosto na račun rodovitnih kmetijskih zemljišč.  Betonske in asfaltne površine prekrivajo tla, da ne morejo opravljati svojih osnovnih funkcij, kot so skladiščenje vode, pridelava hrane in biomase, uravnavanje podnebja, blaženje učinkov škodljivih kemikalij in zagotavljanje habitatov. Padavine na pozidanih tleh površinsko odtekajo, namesto da bi pronicale v tla, se filtrirale in obnavljale podzemne vode. Ceste, železnice, kanali in mesta drobijo      krajino in omejujejo vrste na čedalje manjših površinah in s tem škodijo biotski raznovrstnosti. Naš način rabe zemljišč v Evropi je eden od razlogov, zaradi katerih Evropski uniji ne uspeva doseči cilja zaustavitve zmanjševanja      biotske raznovrstnosti.

Evropa prav tako ni na dobri poti, da bi izpolnila svoj cilj politike » ničelne neto pozidave      zemljišč do leta 2050«. Kmetijska in polnaravna zemljišča se še naprej krčijo zaradi širjenja mest ter trgovskih in industrijskih območij     . Številni sektorji, kot so industrija, kmetijstvo, gospodinjstva in celo obrati za čiščenje odpadnih voda, izpuščajo onesnaževala na zemljišča in v tla. Ta se lahko v tleh kopičijo in nato pronicajo v podzemne vode, reke in morja. Celo onesnaževala,      prvotno izpuščena v ozračje, se čez čas odložijo na površino tal. Danes zasledimo      sledove različnih onesnaževal tudi na najbolj oddaljenih delih naše celine.

V zadnjih desetletjih je Evropa zmanjšala skupno površino, ki se uporablja za kmetijstvo in hkrati povečala pridelane količine kmetijskih pridelkov. Intenzifikacija kmetijstva nam je omogočila proizvodnjo hrane za hitro rastoče prebivalstvo. Intenzivno kmetijstvo, v      katerem se v veliki meri uporabljajo mineralna      gnojila in razni ukrepi varstva rastlin     , povečuje pritisk na osnovni      vir, od katerega je odvisen njegov obstoj, tj. zdrava in rodovitna tla. Obenem se v nekaterih oddaljenih regijah kmetovanje tudi opušča. Opuščanje kmetijske rabe zemljišč vpliva zlasti na podeželske skupnosti, v katerih so lokalna gospodarstva odvisna predvsem od majhnih kmetijskih gospodarstev z omejenimi gospodarskimi možnostmi in majhno produktivnostjo in iz katerih se mlajše generacije vedno bolj selijo v mesta.

Svetovna poraba in vplivi zahtevajo ukrepanje na svetovni ravni

Vpliv      rabe      zemljišč ima svetovno razsežnost. Na številne dejavnosti, ki so povezane z zemljišči in njihovimi viri, zlasti na proizvodnjo hrane in pridobivanje naravnih virov, vplivajo svetovne tržne sile. Na primer svetovno povpraševanje po krmi, hrani in bioenergiji vpliva na lokalno kmetijsko proizvodnjo v številnih delih sveta, vključno z Evropo. Suše in pomanjkanje proizvodnje v državah izvoznicah vplivajo na svetovne cene, na primer riža, ki je osnovno živilo za milijarde ljudi. Multinacionalke lahko kupijo rodovitna kmetijska zemljišča v Afriki in Južni Ameriki z namenom prodaje svojih proizvodov po vsem svetu.

Naš način rabe zemljišč in tal je tudi neposredno povezan s podnebnimi spremembami. Tla vsebujejo znatne količine ogljika in dušika, ki se lahko sprostijo v ozračje glede na to, kako zemljišče uporabljamo. Krčenje tropskih gozdov, da bi naredili prostor pašnikom za govedo, ali pogozdovanje       v Evropi lahko tako ali drugače spremeni svetovno ravnovesje izpustov toplogrednih plinov. Taljenje permafrosta zaradi naraščanja povprečne svetovne temperature lahko sprosti znatne količine toplogrednih plinov, zlasti metana, kar še dodatno pospeši dvig temperature. Podnebne spremembe lahko bistveno vplivajo tudi na to, kaj in kje bodo pridelovali      evropski kmetje^[1] .

Zato številni svetovni politični okvirji, vključno s cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov, neposredno in posredno obravnavajo problematiko zemljišč in tal. Evropske politike so si za cilj zadale preprečiti pozidavo      zemljišč, zmanjšati razdrobljenost      krajine, zmanjšati izpuste onesnaževal in toplogrednih plinov ter zaščititi biotsko raznovrstnost in tla. Vendar na nekaterih od teh področij politike, zlasti na področju varstva tal, evropske in svetovne politike ne določajo konkretnih ciljev in obveznosti, kaj šele, da bi ti bili zavezujoči. Na drugih področjih, na katerih so cilji že določeni, tudi v zvezi z varovanjem narave in biotske raznovrstnosti, pa zadanih ciljev ne dosegamo.

Za praktično ukrepanje je potrebno znanje

Eden od izzivov pri določanju in doseganju ciljev je zapolnjevanje vrzeli v znanju. Spremljanje napredka pri doseganju specifičnega cilja mora biti podprto z znanjem, dogovorjenimi metodami in orodji. Evropski program za opazovanje Zemlje Copernicus^[2] nam sedaj zagotavlja mnogo natančnejšo in podrobnejšo sliko o pokrovnosti tal v Evropi in njenem spreminjanju. K tej sliki lahko dodamo različne sloje informacij, da bi ocenili morebitne vplive podnebnih sprememb na vlažnost tal in s tem primernost za kmetijsko      pridelavo. Tako dobljeno znanje nam lahko pripomore k bolj ciljno usmerjenemu praktičnemu ukrepanju.

Da      bi lahko rešili specifične težave, zlasti v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, bi morali poglobiti tudi naše razumevanje številnih vidikov problematike zemljišč in tal. Če želimo, da bi bili ukrepi učinkoviti, je treba na primer upoštevati tudi podatke o sestavi tal ter količini ogljika in hranil v tleh na določenem območju. Za pridobivanje takšnih informacij je potreben boljši sistem spremljanja.

Ukrepi za trajnostno gospodarjenje z zemljišči

Naša      usmeritev za prihodnost je jasna: nujno moramo spremeniti način rabe zemljišč in virov, ki jih ti viri zagotavljajo, ter gospodarjenje z njimi. Za to bo treba      krajino obravnavati kot celoto, z vsemi njenimi dejavnostmi in elementi.

     N     ačin gradnje in povezovanja mest ne bi smel temeljiti na pozidavi okoliških območij z betonom in asfaltom temveč na revitalizaciji rabe in spremembi namembnosti že izkoriščenih zemljišč. Poročilo medvladne platforme o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES)^[3] navaja, da je ohranitev zemljišč in tal cenejša kot pa njihova obnova ali sanacija (npr. čiščenje onesnaženih tal starih industrijskih objektov). Poleg tega strnjena mesta z dobrimi povezavami, ki omogočajo visoko stopnjo mobilnosti, pogosto nudijo najvišjo kakovost mestnega življenja z manj neposrednimi vplivi na okolje. Cilj kohezijske in regionalne politike EU je podpreti ne le gospodarsko in socialno kohezijo, temveč tudi teritorialno kohezijo^[4], ki naj bi prispevala k uravnoteženemu razvoju EU kot celote.

Prav tako moramo okrepiti tudi prizadevanja za boljšo zaščito kopenskih ekosistemov. Z naložbami v zeleno infrastrukturo lahko povežemo naravna območja in ustvarimo koridorje za prostoživeče živali. Zdravi in odporni ekosistemi tal tudi pomembno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje.

Da bi dosegli trajnostno upravljanje naših tal, moramo znatno zmanjšati pritisk gospodarskih dejavnosti nanje, zlasti kmetijstva. Za zagotovitev trajnostnega      kmetijstva, je treba zmanjšati onesnaževanje in najti nove rešitve za učinkovito rabo kmetijskih zemljišč. Pri tem si bo treba prizadevati tudi za ustvarjanje možnosti za preživljanje in izboljševanje kakovosti življenja v podeželskih skupnostih. Kmetom moramo zaupati nalogo skrbnikov tal in varuhov biotske raznovrstnosti na podeželju, ter jih pri tem podpreti. Trajnostnega kmetijstva ni mogoče doseči brez bistvenih sprememb naše prehrane in zmanjšanja odpadne hrane v Evropi in po svetu.

Gospodarjenje z zemljišči je kompleksna naloga, vendar dobrine, ki nam jih zemljišča dajejo, naj bodo to zdrava tla, s hranili bogata hrana ali čista voda, zaščita pred boleznimi ali gradbeni materiali, koristijo vsem. Da bi tudi prihodnjim generacijam zagotovili koristi teh dobrin, moramo odločno ukrepati še danes. Za zaščito teh pomembnih virov smo odgovorni vsi, tako potrošniki kot tudi kmetje, tako lokalni kot tudi evropski in svetovni nosilci političnega odločanja. Te cilje lahko dosežemo samo s takojšnjim skupnim ukrepanjem za dosego skupnega cilja.

Hans Bruyninckx

Izvršni direktor Evropske agencije za okolje

Terminologija zemljišč in tal na kratko
Izraz „zemljišče“ se običajno nanaša na površino planeta, ki ni pokrito z morji, jezeri ali rekami. Vključuje vse kopne površine, vključno s celinami in otoki. V bolj vsakdanji rabi in pravnih besedilih se „zemljišče“ pogosto nanaša na zemljiške parcele. Sestavljajo ga lahko skale, kamnine, tla, rastlinje, živali, ribniki, stavbe itd.

Pokrito je lahko z različnimi vrstami rastlinja (npr. naravnim ali gojenim travinjem, posevki in mokrišči) in pozidanimi površinami (npr. cestami in stavbami).

Tla so ena od ključnih sestavin zemljišč. Sestavljena so iz delcev kamnin, peska in gline ter talne organske snovi, ki zajema ostanke rastlin, v tleh živeče živali in organizme , kot so bakterije in glive, ter zraka in vode v talnih porah. Lastnosti tal (npr. struktura, barva in vsebnost ogljika) se lahko razlikujejo med območj i, pa tudi v plasteh tal na isti lokaciji . Tla imajo ključno vlogo v naravnem kroženju snovi in energije , zlasti v vodnem krogu in kroženju hranil (ogljik, dušik in fosfor).

Vrhnjo plast tal, ki sega do globine 20–30 cm običajno prepletajo goste korenine oziroma je v uporabi kot obdelova na plast tal. Vsebuje največjo količino talnega organskega ogljika in hranil in je zato najbolj rodovitna plast tal. Tvorba enega centimetra tal lahko traja od nekaj sto do več tisoč let, zato spadajo tla med neobnovljive vire.

Globlje plasti Zemljine skorje lahko vsebujejo druge naravne vire, vključno s podzemno vodo, minerali in fosilnimi gorivi.