Politike na področju biotske raznovrstnosti

Politike EU

EU si je v strategiji za trajnostni razvoj iz leta 2001zastavila cilj zaustaviti uničevanje biotske raznovrstnosti ter obnoviti habitate in naravne sisteme do leta 2010. V Sporočilu Evropske komisije o biotski raznovrstnosti iz leta 2006 je zagotovljen temeljni politični okvir. Okvir daje zelo potreben zagon cilju za leto 2010, v njem so določene odgovornosti ustanov in držav članic EU ter opredeljena ambiciozen politični pristop in akcijski načrt, v katerem so predlagani konkretni ukrepi.

Čeprav je velik del medijske pozornosti namenjen podnebnim spremembam, pa izguba biotske raznovrstnosti vsaj z enega bistvenega vidika pomeni celo resnejšo nevarnost. To pa zato, ker propadanje ekosistemov pogosto doseže točko brez povratka – in ker je izumrtje dokončno.

Stavros Dimas, evropski komisar za okolje, Zeleni teden 2006

Politika varstva okolja EU temelji na dveh glavnih zakonodajnih aktih:

• Direktivi o pticah in
• Direktivi o habitatih

Obe direktivi sta podlaga zamrežo Natura 2000, mrežo naravnih rezervatov, ki zajema celotno Unijo za varstvo vrst in habitatov posebnega evropskega interesa. Politika ohranjanja narave EU ima koristi od posebnega finančnega instrumenta, sklada LIFE–Narava.

Izgubo biotske raznovrstnosti povzročajo predvsem sektorske dejavnosti. Strategija Evropske skupnosti o biotski raznovrstnosti iz leta 1998 se osredotoča posebno na vključitev pomislekov v zvezi z biotsko raznovrstnostjo v sektorske politike, vključno z ohranjanjem naravnih virov, kmetijstvom, ribištvom regionalnimi politikami in prostorskim načrtovanjem, gozdovi, energetiko in prometom, turizmom, razvojem in gospodarskim sodelovanjem.

Druge politike, pomembne za biotsko raznovrstnost na ravni EU, so:

• Šesti okoljski akcijski program EU „Naša prihodnost, naša izbira“, sprejet leta 2002, v katerem je ohranjanje biotske raznovrstnosti eno izmed glavnih štirih vprašanj, ki se bodo obravnavala.
• „Sporočilo iz Malahideja“ iz leta 2004, v katerem je predstavljenih 18 prednostnih ciljev za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti, izmed katerih se številni nanašajo na sektorsko vključevanje vprašanj v zvezi z biotsko raznovrstnostjo.

Vseevropske in globalne politike o biotski raznovrstnosti

Leta 1992 je Konvencija Združenih narodov o biotski raznovrstnosti zaznamovala zavezanost mednarodne skupnosti obravnavanju izgube biotske raznovrstnosti. Zatem so vseevropsko strategijo o biotski in krajinski raznovrstnosti potrdile države, ki jih zajema Gospodarska komisija Združenih narodov za Evropo. Ta strategija, ki je vključena v ministrski postopek „Okolje za Evropo“, je edina platforma za vseevropsko sodelovanje pri obravnavi zmanjševanja biotske raznovrstnosti.

Leta 2002 je bil na Konvenciji o biotski raznovrstnosti in vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu potrjen globalni cilj za leto 2010 o bistvenem zmanjšanju sedanje stopnje izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010. Leta 2003 so vseevropski okoljski ministri sprejeli dogovor o zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010 v Kijevski resoluciji o biotski raznovrstnosti.

V Konvenciji o biotski raznovrstnosti je določena obveznost načrtovanja biotske raznovrstnosti na nacionalni ravni. Države morajo razviti nacionalne strategije, ki izražajo, kako bodo doseženi cilji te konvencije, v povezanih akcijskih načrtih pa je treba opredeliti ukrepe, ki bodo sprejeti za doseganje teh ciljev. Seznam teh nacionalnih strategij o biotski raznovrstnosti in akcijskih načrtov je na voljo na spletni strani Konvencije o biotski raznovrstnosti.