naslednji
prejšnji
zadetki

Article

Morje — Morska biotska raznovrstnost pod pritiskom

Article Objavljeno 22.03.2010 Zadnja sprememba 21.03.2023

Provinca Canakkale se razprostira na obeh straneh Dardanel in povezuje Marmarsko morje z Egejskim: obale regije so tako na evropski kot azijski strani. Tukaj je Homer v svoji Iliadi opisal mitskega lesenega konja, namenjenega Troji, med prvo svetovno vojno pa je v Galipoliju umrlo 130.000 vojakov. Danes je v marini Canakkale privezanih mnogo barvitih jaht, saj je pokrajina turistično privlačno ter zgodovinsko in mitološko bogato območje.

Le nekaj kilometrov vzdolž obale v kraju Behramkale smo se srečali s Saimom Erolom. Saim je eden izmed redkih še aktivnih ribičev, ki lovijo v tej majhni ribiški vasici ob znanem templju boginji Ateni, od koder se odpira osupljiv pogled na zaliv Edremit. „Včeraj sem namestil več kot 700 metrov mrež. A ulovil sem le štiri bradače (Mullus barbatus). To je vredno manj kot nafta, ki sem jo pri tem porabil!“ pravi Saim, ki se z ribolovom v teh vodah ukvarja že več kot 20 let.

Dejstvo, da je danes v morju več ribiških ladij kot rib, je zelo zaskrbljujoče. S pogledom uprtim v svojo šestmetrsko ladjo in opazujoč večje plovilo na morju, je dodal: „Poznal sem vsak kotiček te obale, vedel sem kje in kdaj loviti. A stvari so se spremenile. To, kar sem vedel, ne drži več. Morje se je spremenilo.“

V zadnjih 20 letih je to območje postalo turistična meka. Večina ribičev je prenehala z ribolovom in se sedaj preživljajo s prevažanjem turistov na oddaljene plaže, ki so dostopne le s čolni. „Tako vsaj zaslužijo nekaj denarja, da lahko preživijo tudi v zimskih mesecih,“ pravi Hasan Ali Özden, upokojeni učitelj in ljubiteljski ribič. „Okoli osem kilometrov zahodno od tod, v kraju Sivrice, imajo ribiči več sreče. Včasih še prestrežejo selitveno pot rib mečaric in s tem dobro zaslužijo. A bogatega leta že dolgo ni bilo.“

Trojni učinek podnebnih sprememb, invazivnih tujih vrst in zakisovanja

Ribolov je v veliki meri odvisen od zdravega morskega ekosistema, vendar podnebne spremembe vplivajo tudi na to.

Profesor Nuran Ünsal iz Univerze v Istanbulu govori o spremembah selitvenih vzorcev in njihovem vplivu na stalež rib. Selitvene vrste z visoko gospodarsko vrednostjo, kot so na primer polanda ali palamida (Sarda sarda), skakavka (Pomatomus saltatrix) ali skuša (Scomber scombrus), se jeseni selijo na jug v sredozemsko morje, spomladi pa proti severu v Črno morje, kjer se plodijo. Vendar pa se skozi turški ožini iz leta v leto seli manj rib.

„Spremembe v temperaturi vode in sezonski vetrovi, ki so ključni za potrebne morske tokove, so zmotili njihove selitvene vzorce,“ pravi Profesor Ünsal. „Takšne vrste potrebujejo zelo specifično okolje s primerno temperaturo vode in ustrezno prehrano, kot tudi dovolj časa za razplod.“

„Pred dvajsetimi leti so se na jug selile septembra. Ker pa je danes Črno morje toplejše, se jim ni treba seliti pred sredino oktobra ali celo začetkom novembra. To pomeni, da v Sredozemskem morju ostanejo krajši čas in posledično jih je ob vrnitvi na sever manj, pa še manjše so.“

Ribe v toplejših vodah so ujete v past: ko se prilagajajo, se njihov metabolizem pospeši. Rastejo hitreje, in čeprav je pogosto telo odrasle ribe manjše zaradi hitrejšega metabolizma potrebujejo več hrane in več kisika. Hkrati pa se količina kisika v vodi, ko se temperatura vode zvišuje, zmanjšuje. Veliko rib tako izkusi tako imenovano „kisikovo stisko“: njihova potreba se povečuje, oskrba pa se zmanjšuje.

Podnebne spremembe spreminjajo tudi slanost in kislost morske vode ter način oblikovanja plasti v vodi. Posledice so lahko katastrofalne. Posledično lahko propadajo koralni grebeni, širijo se invazivne vrste in bolezni, izginjajo najpomembnejši plenilci in spremeni se lahko celotna struktura morske prehranjevalne verige.

Invazivne vrste

V poznih osemdesetih letih je zaradi različnih dejavnikov stalež sardonov v Črnem morju skoraj propadel. Med njimi so prevladovali prelov, preobilje hranil (zlasti iz reke Donave), toplejše morje zaradi podnebnih sprememb in vdor nove vrste v regijo, Mnemiopsis leidyi, grebenaste meduze, ki je doma s severozahodnega Atlantika.

V Črno morje so verjetno prišle z balastnimi vodami tovornih ladij. Mnemiopsis leidyi se prehranjuje z ribjimi ličinkami in organizmi, s katerimi se sicer prehranjujejo sardoni. V devetdesetih letih se je v ekosistem Črnega morja, prav tako po naključju, priselila še druga vrsta grebenastih meduz, Beroe ovata. Prišle so iz severozahodnega Atlantika, prehranjujejo pa se skoraj izključno z Mnemiopsis leidyi. Zaradi priselitve plenilcev za vrsto Mnemiopsis leidyi, nižjih temperatur morja med leti 1991 do 1993 in zmanjšanje dotoka hranil, skupaj z zmanjšanim ribolovom v času propada, se je pritisk na stalež sardonov nekoliko zmanjšal. Od takrat se ekosistem Črnega morja ponovno obnavlja.

Podoben premik je bilo opaziti tudi v ekosistemu Baltskega morja.

Prelov in podnebne spremembe so spremenili skupnost rib v Baltskem morju. Kjer so v preteklosti prevladovale trske, sedaj prevladujejo slaniki in papaline.

Ne glede na to, ali so nove vrste bile prinesene namerno ali naključno,

lahko invazivne tuje vrste povzročijo nemir med ljudmi, ekosistemi in avtohtonimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Problematičnost invazivnih tujih vrst naj bi se po pričakovanjih še zaostrila v prihajajočem stoletju zaradi podnebnih sprememb, večjega obsega trgovanja in turizma.

Modri ogljik: kislinski test

Oceani so neizmerni ponori „modrega“ ogljika (ali skladišče ogljikovega dioksida). Dejansko predstavljajo največjo shrambo ogljika na planetu, pri čemer je kopno, vključno z gozdovi, na oddaljenem drugem mestu. Ti naravni ponori so tisočletja učinkovito delovali in varovali planet pred nenadnimi in velikimi podnebnimi spremembami zaradi toplogrednih plinov. Vendar se danes količina ogljikovega dioksida v ozračju povečuje hitreje, kot ga tla in oceani lahko sprejmejo.

Povečan vnos ogljikovega dioksida iz ozračja je povečal povprečno kislost oceanov. Do leta 2100 bodo oceani verjetno dosegli največjo stopnjo kislosti v zadnjih 20 milijonih let. Zaradi zakisovanja se zmanjšuje količina karbonatnih ionov, potrebnih za tvorbo aragonita in kalcita – dveh oblik kalcijevega karbonata, ki ga številni morski organizmi uporabljajo za gradnjo svojih lupin in skeletnega materiala.

Strokovnjaki v Evropi so začeli opazovati spremembe lupin in skeletov mikroskopskih organizmov, ki predstavljajo začetek morske prehranjevalne verige. Zmanjšana stopnja poapnitve bo verjetno nemudoma negativno vplivala na njihovo zmožnost preživetja, prav tako pa na množico drugih organizmov, ki se z njimi prehranjujejo.

Zlasti so ogrožene korale, saj s poapnitvijo oblikujejo svoje skelete, ki sestavljajo to, kar vidimo kot koralne grebene. Koralni grebeni so bivališče skoraj dveh milijonov morskih vrst in vir četrtine svetovnega ulova rib v državah v razvoju po vsem svetu. Posledice zakisovanja pa so veliko večje kot zgolj njihov neposredni vpliv na poapnitev pri morskih organizmih. Večja kislost vode v veliki meri vpliva tudi na dihanje nekaterih vrst, pri katerih poapnitev ne poteka, na primer sipe (11). Posledice zakisovanja oceanov še niso povsem opredeljene, vendar ocenjujejo, da se letno izgubi do sedem odstotkov teh „ponorov modrega ogljika“ – to je sedemkrat večja hitrost izgubljanja kot pred 50 leti.

Podobno kot gozdovi na kopnem imajo tudi morski ekosistemi ključno vlogo v boju zoper podnebne spremembe. Izguba katerega koli od njiju bi bila katastrofalna, vendar še vedno povsem ne razumemo, kako hitro se življenje pod morsko gladino dejansko spreminja.

Lov na preostale ribe v naših morjih

Prelov je glavni krivec za pomanjkanje rib v naših morjih. V Evropi je ta podoba zelo žalostna: skoraj devet od desetih tržnih zalog rib v severovzhodnem Atlantiku, v Baltskem morju in Sredozemlju je podvrženih prelovu. Približno ena tretjina teh je tako močno izlovljena, da je njihov stalež skorajda izgubil zmožnost obnavljanja.

V zadnjem desetletju se je iztovor v Evropski uniji zmanjšal za eno tretjino(12) in ribogojstvo v Evropi te izgube ni moglo nadomestiti. Svetovna poraba rib na osebo se je od leta 1973 več kot podvojila, Evropejci pa letno zaužijemo povprečno 21 kg ribjih proizvodov, kar je nekoliko več od svetovnega povprečja 17 kg, vendar manj kot znaša potrošnja v ZDA, na Kitajskem in Kanadi, kjer dosega okoli 25 kg letno. Velika razhajanja se pojavljajo tudi v sami EU, in sicer od 4 kg na osebo v Romuniji do 57 kg na Portugalskem.

Da bi zadostili evropskemu povpraševanju po ribah, se okoli dve tretjini rib uvozi (13). Evropejci tako vplivajo na stalež rib in njihovo gojenje po vsem svetu. Danes so potrošniki, predelovalci in prodajalci vedno bolj zaskrbljeni zaradi prelova in pogosto zahtevajo zagotovila, da ribe, ki jih kupujejo in prodajajo, izvirajo iz ustreznega in trajnostnega ribolova. Takšna zagotovila pa je za večino ribjega staleža v evropskih vodah težko dati.

V Evropi trenutno poteka razprava o Skupni ribiški politiki,(14) ki upošteva nov pogled na ribolov v širši pomorski in okoljski perspektivi (15). Veliko večji poudarek bo na okoljski trajnosti ribolova zunaj Evrope ter nujnosti odgovornega upravljanja in izkoriščanju naravnih virov, ne da bi pri tem ogrožali njihovo prihodnost. Pomembno bo spremljati usklajenost novega pristopa k zavarovanju evropskega ribištva z obstoječim mednarodnim režimom in predlaganimi rednimi postopki presoj svetovnega morskega okolja.

Svetovnemu ocenjevanju pomorskega okolja naproti

Na Svetovnem vrhu 2002 o trajnostnem razvoju sprejet Johannesburški Načrt izvajanja je vseboval izrecne cilje za upravljanja ribolova, vključno z obnovitvijo ribjih staležev za dosego največjega donosa, ki bo še zagotavljal obnavljanje vrste, do leta 2015. Prav tako je izrazil potrebo po oblikovanju 'rednega postopka' pod okriljem Združenih narodov za zbirno poročanje in ocenjevanje stanja morskega okolja, vključno z upoštevanjem družbenega ­in gospodarskega vidika, tako sedanjega kot predvidenega, ter nadgradnjo obstoječih regionalnih ocen.

S tem pomembnim dejanjem je bila prepoznana potreba po enotnih mednarodnih ukrepih za zaščito in trajnostno upravljanje s svetovno prehrano. To je bil začetek konkretnega, k dejanjem usmerjenega procesa, s ciljem, da se čim več držav pridruži doseganju trajnostnih, dolgoročnih in natančnih ciljev.

Generalna skupščina Združenih narodov je predlog potrdila leta 2005(16), leta 2009 pa priznala delo Skupine izvedencev celovite presoje na znanstveni podlagi. Podobno kot pri vseh mednarodnih postopkih, bo tudi izvajanje Rednega postopka za globalno poročanje in presojo zahtevalo več let.(17)

 

11."Our Endangered Oceans", Dr. Richard Moss, WWF

12. Eurostat, Evropska komisija, delovni dokument Komisije Odziv na nadaljnje reforme Skupne ribolovne politike’

13. Statistika Evropske komisije: http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/economic-sectors/fisheries/statistics/#stats

14. Z EU pogodbami je upravljanje ribolova v izključni pristojnosti Skupnosti. To je zato, ker se ribe selijo med nacionalnimi jurisdikcijami in
ribiči so jih zasledovali že pred oblikovanjem Izključnih ekonomskih con in pred rojstvom Skupne ribolovne politike . Leta 2009 je Evropska komisija objavila zeleno knjigo o potrebnih spremembah za rešitev največjih težav v evropskem ribolovu. Reforma Skupne ribolovne politike, Bruselj, 22.4.2009 COM(2009)163 končno.

15. Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o oblikovanju okvirja za delovanje Skupnosti na področju politike varovanja morskega okolja (Okvirna direktiva o strategiji morij)(UL 164, 25.6.2008).

16. Resolucija Generalne skupščine 60/30 o morjih in pomorskem pravu

17. Resolucija Generalne skupščine 61 o morjih in pomorskem pravu

 

Permalinks

Akcije dokumenta